... skrivnost ...

drevčku

ne veš kaj je umreti
samo živeti poznaš
poljub mesečine in ljubkovanje dežja
krajec lune
ki se šali s tvojimi vejami
uspavanke južnega vetra

mogoče danes prihaja smrt
(vsak dan je danes)
s poznanim ritmom korakov
v prvem somraku večera
a ne s sovraštvom
temveč s trpljenjem v prsih

ni te strah
on je pravičen sodnik
vsak tvoj brstič
nosi pečat mehkobe njegovih oči
tople sledi božajočih dlani
ko rahlja zemljo med tvojimi koreninami

tvoj beli jezdec stkan iz bolečine
za vsako zgodbo z njegovih razpokanih ustnic
vsak droben cvet malo rumeno srce
ki s silovito nežnostjo bije
v tihem sozvočju
s simfonijo življenja izpod njegovih prstov

roka okleva v ustavljenem času
ali se bojiš
trnove krone ki se razrašča preko neba?
ko se svetloba
spremeni v temo
umre sonce

... v glasbi
ki ga objema v bolesti duše
šelesti tvoja pesem
njegova melodija
odmeva
v šumenju tvojih besed ...

© Aleks 2014



Datum objave: 23. 5. 2014

(o)sećanja

novi beograd
krevet hotela čaršavima miriše
na suncokret na bulevaru snova
ali ja ne osećam ništa

šetnja bez karte grada
busplus i aplikacija na mom androidu
k'o da sam ovde kod kuće
ali ja ne osećam ništa

nepročitane pesme
duga iz vremena u knjižari delfi
kafa u francuskoj ulici
ali ja ne osećam ništa

med na usnama
pesnik i pobednik očima vode ljubav
u suton na kalemegdanu
ali ja ne osećam ništa

posle ponoći
muzika na skadarliji
polako se uvlači u dušu kao dim cigareta
ali ja ne osećam ništa

hodočašče u bioskop (posve intimno)
na kiosku žarko laušević druga knjiga
e moj lauše
ja ne osećam ništa

netko bi voleo da bude tu
ali ne i sa mnom
znam
ali ne osećam ništa

ali u tom ništa
sve

© Aleks 2014



Datum objave: 9. 3. 2014

lobotomija

ne spominjati se
je lobotomija duše

v omrtvelih lovkah temnic peščenih gradov
razžrte kosti
ostankov sanj
neprizadeti pogled
kako ravnodušno odteka čas
leta. kapljajo. brezbrižno.

zavreči ljubezen
je lobotomija srca

samota ne krade sonca
ne bolečina ne žalost
temveč maske ponosa
ime se spreminja v izvotljeno lupino
ali pesmi
še govorijo?

ne spominjati se je lobotomija duše
zavreči ljubezen je lobotomija srca

ogledalo na mizi
slepa luna na razbitinah valov
odseva ednino
zrak ledeni izpod reže zaklenjenih vrat
v sobi z odprtim oknom ostaja
prazen prostor za srečo
ples v temi
brez soplesalca
za zadnji poljub
in je
kot bi življenja
sploh ne bilo

© Aleks 2013



Datum objave: 1. 10. 2013

odlučio sam da te volim

(već davno)

znaj da ovo nije pjesma

mislim da sem bil malo pijan
neprestano
odložena telefonska slušalka
ne vem, zakaj
vlaki odhajajo
drgetanje noči nad tiri
nešteto vprašanj ena groza
kaj sploh ima smisel
ali nebo nad nami zgolj meče kocke
polne temnih in svetlih napisov
in se ne meni za to
kdo ujame žalost ali bolest
kolikokrat
brez ravnovesja

in se bojim

nikoli ne bom pozabil tvojega odgovora
takrat in ves čas potem
ne da bi razumel

življenje
ruska ruleta na krogle trpljenja
med ničem in ničem
in v do smrti izmučenemu človeku
ni pomena
v nobenem jeziku sveta

strah ima morda velike oči
vendar nikakor ni votel

senca moje sence
listi spominčice na moji dlani
odrezani od sveta
samota je včasih samo beseda
in jaz sem (bil)
morje
valovi
in morski deček
samo zate
(zvezde vedo)
in v tem
je mir moje duše
je moj mir

ali lahko umrem
napol v tvojem naročju?

© Aleks 2013



Datum objave: 17. 8. 2013

u meni

nedgje na putu
skrenut sam
u beskraj

crni snijeg mojih ruku
na bijelim tijelima sjećanja
ispisuje riječi nepoznatog jezika
stranim suglasnicima
bez vokala

lica imena
vrijemena čežnje
glagoli snova
imenice osjećaja
bez pridjeva

bezbojni oblaci cigaretnog dima
guše ukus spaljenih zvukova
blud mojih koraka
odjekuje zelenom bojom žuča
olovni poklopac nebeskog svoda
glumi plavetnilo
neba oči bez ptica

sam sam
bez sjene u naoštrenim sječivima dugih srebrnih zraka
(koje rastu iz mojih dlanova umjesto prstiju)
proklet srcem
na koljenima dna
molim se
da postanem more

da milujem
da utješim
da volim
da zarobim u sebi suze svih mojih ---

nekad na putu u beskraj
zalutan sam nizbrdo
ne mogu se okrenuti

© Aleks 2013



Datum objave: 30. 5. 2013

sam

samota
je prazen prostor
različnih oblik

kot bi nevidna roka z velike freske življenja počasi brisala vse kar šteje

najdražja obličja
ki jih je vzel tuji čas in ki oživijo
le še v spominih srca
podobe davnih ljubezni ki so odšle
ali smo jih pregnali sami
brez pravice vstajenja
mimobežna telesa neznancev
z imeni in brez
ki bi mogoče
lahko bili

drugi pogrinjek na mizi
še en kelih za poljub vina pred spanjem
sladko opojnega
dišečega po divjih cvetovih vrtnic
in divji sli moške ljubezni
senca klavirja
na katerega je pianist
igral po ljubljenju
zase
in zanj
(tudi njega ni več)

pesmi na nočni omarici
iz neke požgane dvojine
dolga pisma z različnih koncev sveta
vse neizrečene in neprebrane besede
glasba
ki molči na cedeju
slike
obešene nad stopnicami
veje drevesa
in krila ptice

topel stisk roke v somraku večera
zgodbe s prehojenih poti
pod zahajajočim soncem
na kamnitih obalah
itake
zadnja dlan na preplašenem čelu

vse izginja

za večnost
ostanejo zgolj
neme sobe polne praznine
in sled solza na obrazu
ki ga je izpisalo trpljenje

samota
je prazen prostor različnih oblik
ki nima nikoli
oblike mene
oblike moje duše

© Aleks 2013



Datum objave: 8. 5. 2013

slovenski center PEN

za mojo ptico v duši,
ki je navdih za tisto najlepše, kar jaz napišem

tako jaz vidim pesmi in pesnike.
kdove, kako jih vidiš ti?

mislim,
da je vsaka prava pesem
svoboda.
da v njej si to, kar si.
ne več, ne manj.
in tudi nič drugega.

pesem je anatomija duše.
najde besede za najgloblji strah,
ki ga človek ne prizna niti sebi
v najbolj svinčenih nočeh,
zrcali najbolj intimno grozo, ko se zave,
da je zmanjkalo sanj,
da je obstal pred poslednjimi vrati.
pesem je pribežališče,
objem,
in vanjo pesnik posadi svoje zadnje upanje,
tik preden v njem za zmeraj potone,
da bi nekoč nekje znova vzbrstelo -
mogoče v bralcu, ki ga bo našel,
ko bo iskal drevo
za čoln
po vélikem brodolomu
(ljubezen ve, da ni smrti).
zna govoriti o dečku,
ki brezskrbno skače visoko čez bele oblake
in igra nogomet s soncem
pod modrim šotorom neba.
takrat, ko so vsi goli njegovi.
ko vzide luna,
je pesem poetu najstrožji
in najvišji sodnik.
pesem je spoved
in vsaka izpoved je pesem,
ker tudi tedaj, ko ne zapisuje ničesar,
ampak le nemo ihti v temino noči,
skozi vsako črko solza pesnik
daruje sebe.

mislim,
da je vsak pravi pesnik
odjek svobode.
kot dovoli sebi, dopušča vsem,
da so tisto, kar so.
ne več, ne manj,
in tudi nič drugega.

pesnik zmore slišati drugo srce
in biti v sozvočju z njim.
pesnik razume veliko,
ker je sam večni popotnik
od najglobljega pekla do najvišjih nebes,
vstaja, in pada, in znova vstaja
v žgočem notranjem ognju začaranega
kroga življenja
skozi ves svoj skopo odmerjeni čas.
ne sodi,
ker ve, da ne more soditi nikogar,
dokler ni (bil) on sam,
in ne kamenja,
ker ve, da ni (bil) nikoli brez greha.
pravi pesnik je tisti, ki vstane proti vsaki krivici,
vedno,
tudi ko se zgodi najmanjšemu med najmanjšimi,
četudi je sam manjši od vseh
(ali med vsemi največji),
ker je vsak pravi pesnik otrok,
ki še zna pisati
in brati
govorico srca.

© Aleks 2013



Datum objave: 8. 4. 2013

boli?

kako boli sovraštvo,
ne vem.

mogoče boli kakor ljubezen, ko se prebuja sama pod prešito odejo sanjanih dotikov. nad mehko blazino spanca se razblinjajo še zadnji trenutki topline bližine, neizpeti poljubi na sončnih žarkih padajo z nepotešenih ustnic in puščajo na obrazu slane sledove solza. prazno telo vstaja z raztrganih rjuh s svinčenimi krili na prsih, razgaljeno v nebogljenem očitku pogrizenih nohtov, ki jih zaoblja krvavi polmeseček, v grenko zoro samote.

ali še bolj,
ne vem.

mogoče boli kakor samota, ki odmeva gluhe stopinje zamolčanih korakov, zamrznjenih v hladu zakotne ulice brez neba, med vlažnimi stenami plesnivih barv, popisanimi z grafiti spominjanj, pod strehami ovdovelih hiš, ki so obledele od joka, kjer nad žlebovi iz bakra, ostarelimi v čeljustih zelenega volka, v osivelih gnezdih tu in tam še počivajo osamele ptice pred zadnjim letom na jug, kjer so vse ceste do sanj pregrajene z bodečo žico iz zarjavelih ostankov tišine.

ali še bolj,
ne vem.

mogoče boli kakor tišina, ki ne more več govoriti. kriki nemíjo globoko v grlu, in papir ne izpisuje hromih besed. nekega jutra noč požre sonce, molk postane črno zlato na gladini morja, ki ubija življenje pod sabo kot plaz, dokončno in brez sledi. kar ostane, je samo jek zdrsa konice noža po notranji strani lahti, ki zveni votlo kot en sam nepozabljen spomin.

ali še bolj,
ne vem.

mogoče boli kakor spomin na beg malega princa, ki hoče na repu kometa odjahati nekam daleč, za rojstni dan. kakor snežinke na novoletni večer se zdravice topijo v bleščečih kozarcih penine, ne da bi zaželele srečo v temo brezdanjih, lačnih oči. pogled se obrača stran, astronavt v srebrnem skafandru leti mimo večne lučke na oknu, in moški za mizo morda že ve, da so to odgovori na neizrečena vprašanja.

ali še bolj,
ne vem.

s. pravi, da ne. da sovraštvo ne more boleti. in on je v življenju prečkal veliko mračnih poti. njemu se zdi kakor fanatičen ples bosih nog na razbeljenih tleh, ko zaslepljenost z občutki božanske moči pijano pohodi vsa druga čustva, in šele izstop iz risa prinese morda bolečino, pokrito s figovim listom sramu. (skomignem z rameni: ne vem.) jaz sem pribit na križ samo s težkimi, temnimi žeblji ljubezni, samote, tišine, spomina.

ali boli,
sovraštvo?

© Aleks 2013

Datum objave: 11. 3. 2013

premišljevanja

da bi lahko rekel zbogom,
bi moral postati tišina.
ne gluha,
ne hladna,
samo tako tiha,
da bi v njej zaslišal brezskrbni smeh angelov
v vsakem srečnem nasmehu otroka,
in razločil drsenje solz po njihovih svetih obrazih,
ko čudež za žalostne, bolne, trpeče
pride prepozno
ali sploh ne.

če bi si izbral pot za odhod,
bi sedel v avto v garaži,
zaklenil vrata in vžgal motor.
gol
bi zaprl oči in se ustavljal na najlepših straneh.
mogoče bi še poslednjič prepotoval svoje telo,
izpisal poslednjo pesem z motno svetlobo joka,
drgetajoč
od strašnega upanja.
vendar ne bi bil sam.
nekdo bi do zadnjih akordov bil v mojih mislih,
z mano,
ob meni.
padal bi sneg,
ki bi prekril vse moje iščoče stopinje,
legel bi name z mehkobo kril ptice,
ki kakor topla odeja varuje čas,
da se ne izteče.
odšel bi čisto,
brez najmanjše sledi,
kakor da me sploh ni bilo,
v trenutku pozabljen od vseh,
kot bi zgorela veja,
še vedno zelena in mlada, z brstiči rumenih sonc,
žgalna daritev vse daljšim sencam
na pragu granitne zime.

onkraj življenja
bi se vzpel v nebo kakor ognjeni zmaj.
postal bi ognjeni angel,
z leskom zvezd v očeh in blagoslovljenih peruti,
moč mojih rok bi pričarala sanje
na dlaní sveta.

tebi
bi podaril srce
tistega, ki ga imaš najbolj rad,
in ti daroval
vso svojo ljubezen,
ki ti je nisem mogel dati
tu.

© Aleks 2013



Datum objave: 14. 2. 2013

mili

to so besede, poslane v moj sen
(zapisane po spominu)
tu so, ker je v njih
lepota njegove duše

vem, da bi moral že zdavnaj napisati vsaj, oprosti,
ampak včasih že ena sama črka ne more spod prstov,
kaj šele sedem,
in z vsakim dnevom, ki mine, naloga
postaja vse težja in težja, dokler se nekega dne v obupu
ne zazdi nemogoča,
nepremostljiva kot gora, ki se pne pod oblake in zamejuje
brezdanji prepad med temo in svetlobo,
kot bi nikoli ne mogel priti na drugi breg.
nisem hotel molčati; čeprav vem, da bi razumel, če bi ti povedal,
da sem bil najprej dolgo bolan in potem...
je krivda tvojih kričanj in mojih tišin dušila preveč
celo za eno samo besedo,
da bi jo izrekel
celo (ob) morju
na glas.

vmes
je bilo kar nekaj moških.
takih za eno noč in kdo za več.
želel sem, vendar se ni izšlo.
seveda, še vedno spoznavam ljudi... ali, bolje, to vsaj poskušam.
mogoče sem prezahteven do sebe,
mogoče še vedno v vseh
iščem nekoga, ki ga imam in ga nimam,
ki je vedno
nekje drugje,
nekdo drug.
a vedi, da tista najbolj težka praznina mojega doma -
ko pripravljam popolne obroke za enega kakor da so za dva,
ko izpijam svoje samotne kozarce in iščem
pozabo v dimu prepovedanih cigaret,
v somraku nesmiselnih minevanj novih in novih dni,
v dolgih nočeh premišljevanj in premlevanj -
nosi obliko tvoje duše,
in senca, ki tedaj boža mojo, je tvoja,
vem.

lahko si predstavljaš,
da niti v službi ni prav lepo.
verjetno spremljaš, kaj se dogaja doma in po svetu, čeprav se zdaj ti
na delo voziš drugače in imaš,
si mislim,
drugačne skrbi.
sam sem najbrž zamudil svoj zadnji vlak za odhod.
morda je zares bilo preveč vsega, kar me je zadržalo tu,
ali pa se je samo tako zdelo meni,
ter je le udobje poznanega prevagalo nad neznanim.
ljudje pa so izgubili prijaznost...
zdaj je sodelavec zgolj številka, ki je odveč.
vseeno bi rad kmalu zopet naredil kaj bolj
pomembnega koristnega dobrega kakor sedaj.
sicer nima smisla.

na vrtu pred hišo...
par rastlin se je posušilo. in moral sem
posekati eno drevo, ker se je preveč razraslo,
vendar so korenine ostale.
nisem imel moči... pokončati... do konca
nečesa, kar sem sam negoval tako dolgo,
tako kot ne morem... ne bom mogel... tebe
nikoli
izruvati iz srca.
včasih stojim ob oknu in poslušam zvezde,
ne da bi vedel,
ali zreš ti v iste kot jaz ali ne,
ampak sonce nad tabo in tista žalostna luna na tvojem nebu
sta ista kot moja,
in vanju tkeš svojo toplino
tudi za vse bolj rastočo zmrzal
v meni.
(saj jo, kajne?)

mili moj, ne zavrzi nikogar,
ki bdi nad teboj.
nikdar.
in, prosim, ne nehaj pisati.
(obljubim, da bom poskusil še... tudi jaz)
želim ti, da vedno veš... in da čutiš...
kaj je ljubezen,
prijateljstvo,
kaj je imeti rad v tem vedno bolj temnem, postaranem svetu.
jaz
nočem ostati sam.
zato je mir
vedeti,
da je tvoja pesem moja,
zmeraj,
povsod.

© Aleks 2013



Datum objave: 17. 1. 2013

broken

for my saint

i wish
he knew

sometimes
the sun on my horizon rises black
and sets

the raindrops of my colors bleed although i turn them into poems

i'm always on the run
with wine
with men
with poetry
(whatever... i don't care)
in dreams shared in a locker with no name no key
fleeing away from myself
into oblivion

i'm trying to forget the fear the pain the changes
so scared that life
my life
is closing down
right now

but in the stillness of the fading days
i hear
his heart

the music and the silence of his blood
are mirrored in my veins

i am the one to weave
his stories into words
in winter of his hair

i wish he knew

© Aleks 2012



Datum objave: 23. 11. 2012

in njegova duša je iz vrtnic

in tvoja duša je iz vrtnic
izpovedi: pesmi in zgodbe, maj 2007

Mogoče on sploh ne ve, kaj je slovo,
ker če bi vedel, bi razumel,
da je zbogom
včasih dovolj za mir.

Mogoče on sploh ne ve, kaj je nespokoj,
ker če bi vedel, bi razumel,
da bolj kot odhodi črvičijo
molčanja bega.

Mogoče on sploh ne ve, kaj je bolečina,
ker če bi vedel, bi razumel,
da v žrelu tišine razžrta hirajo
neslišana srca.

Mogoče on sploh ne ve, kaj je samota,
ker če bi vedel, bi razumel,
da obešenec na drevesu
išče samo bližino ptice.

Mogoče on sploh ne ve, kaj je dotik,
ker če bi vedel, bi razumel,
da ga na stezah itake v barvah vročega sonca
boža požgano drevo.

Mogoče on sploh ne ve, kaj je nežnost,
ker če bi vedel, bi razumel,
da imajo neme brce izpod celofana tujca
obliko toplega, mehkega vonja sivke.

Mogoče on sploh ne ve, kaj je človek,
ker če bi vedel, bi razumel,
da je mavrica čez nebo most,
spleten skozi večnost z nesmrtno vezjo dveh duš.

Mogoče on sploh ne ve, kaj je ljubezen,
ker če bi vedel, bi razumel,
da ga (za) vedno vidim tako, kot nekoč.
... in tvoja duša je iz vrtnic ...

Nikoli ne bo čisto sam.

© Aleks 2012



Datum objave: 5. 11. 2012

kip svobode

nič manj
če bi mi zares pisal, bi ti odgovoril,
da te imam še vedno
enako rad

neka čudna bridkost
vre v meni
(skoraj kot hrepenenje)
rad bi odšel

rad bi poslušal kako pojejo kiti
rad bi objel vse vetrove ki božajo moje mokre lase
rad bi pisal pesmi oblakom ki se zaljubljajo vame
rad bi vrnil začudena jutra obrabljenim nočem mest
rad bi bosih nog stopal po vseh poteh vseh dežel
a nikoli prispel do cilja

rad bi zapeljeval med sončnicami na nebu
rad bi doživel vse moške sveta
rad bi s poljubi ujel sladkosti vseh njihovih ustnic
rad bi vstopil v vsa poželenja njihovih nepotešenih pogledov
rad bi imel vsa njihova sladostrastna telesa
vendar nikoli dal duše

rad bi bil miren v samotni svobodi tujca
ki ni nikoli
nikoli okusil
bližine najbolj nežnih moških oči

© Aleks 2012



Datum objave: 11. 10. 2012

v katedrali

mojbog.
meni se zdi kot stoletja,
odkar sem nazadnje ---
(a sem sploh kdaj?)

ne, to ni dober začetek.
saj tudi tokrat ne molim.
milosti nisem vreden,
tolažbe ne more biti
(ali pa bi jo že našel v katerem od tistih golih, vrelih objemov),
in smiliti se, komurkoli, je patetično,
mislim.
stezo sem si stlakoval sam.

okrog mene turisti in drugi tujci.
stare ženice v čipkah
med tihim premikanjem ustnic
na brezmadežno belih svečah prižigajo
srčaste zlate svetilnike,
kot da želijo privesti domov vse izgubljene sinove,
in iščejo odpuščanje
za vse grehe sveta.
vendar je njihova žalost intimna.
prst podržim nad plamenom,
da na njem ostane sajasta sled bolečine,
in stisnem zobe ob misli
na neodpustljivo.

z očmi drsim po popotnikih,
ki se, kakor jaz, dotikajo vsega,
da bi še dolgo pomnili, kako je bilo -
nekje tam, takrat -
in ne kakor jaz, da bi končno pozabil,
česar nikoli ne bom

v klopi janko in metka.
iz vrečke med njima diši po sveže pečenih rogljičkih...
za drobtinice, če se kdaj izgubita v hladnem, velikem svetu.
deček s črnimi kodri skrivaj naredi
nekaj požirkov vode, ko je prepričan, da ga nihče ne vidi,
deklica ga sunkovito dregne s komolcem,
zahihitata se v pest in na moj obraz se prikrade
drobcen odmev nasmeška, ko stopim mimo.
postaven mladenič na koncu ogleda prime za ramo
mlado dekle z modrimi rožami na frfotajoči poletni obleki,
in nanjo pritisne poljub,
ne da bi se zmenil
zame.
visok gospod živahnih temnih oči, lep, uglajen,
vpija vzdušje, kot bi ga hotel odnesti s seboj,
zato spregleda stopnico, zakrili z rokami in skoraj zleti
v nebo.
***, zamrmram nehote,
ker ga ne morem prestreči,
a če bi ga lahko...
bi za njim ostal le komaj zaznaven dotik
metulja, ki je počíl
na mojih utrujenih ustnicah.
narahlo zadrhtim,
ko me dohiti s pogledom.

stopam nazaj skozi čas,
moj, tvoj, njegov,
najin, vajin,
njihov,
ogrnjen v luksuzni plašč zgodovine,
zgodovine neke druge dežele,
ki ni moja,
tudi zato,
ker moje dežele sploh ni,
ker so itake zmeraj nedosegljive,
na drugi strani neba.
preteklost, ujeta v staro pisavo na steni,
junaški spomini na minule dneve,
blaženi kardinal, ki spi,
a sanje na njegovem obrazu ostajajo
neberljive.
gloria in excelsis deo,
res je bil čeden.

preden me znova pogoltne sivina,
ki se počasi gosti pod kupolo
jasnega sončnega popoldneva,
kupim še drobno monografijo, polno fotografij,
ki jo na hitro prelistam in ki je najbrž ne bom odprl
nikoli več.

jutri bom šel dalje, z vlakom, na jug
(morda vse do konca juga),
čeravno jih nimam prav rad.
toda na železniških postajah ponoči sence
oživijo v dvojinah.
v kratki majici brez rokavov, v ozkih raztrganih kavbojkah
telo zapleše z drugim telesom,
in se vzpenja,
z virtuozno kretnjo akrobata na trapezu
za hip obvisi med nebom in zemljo
in zažari
z belo svetlobo zvezde,
zasoplo in prepoteno,
kot da je srečno,
in so solze nekje daleč, potem.

ampak danes sem tukaj.
in vem, zakaj
tu
prosim
za mir.

© Aleks 2012



Datum objave: 5. 7. 2012

triptih za glas in klavir

1. o molku in o tišini

recitativ za glas
(stvarno)

11:10
neki moški
z razlogom* ki je ali ki ni
izza navidez z vseh vetrov nametanih besed skrije
belo bolniško sobo
kri
iz nočne omarice ukraden
mobilni telefon

kriv molka
pogubi sebe
izobčen
zavržen
preklet
za ta molk umre
za ta molk umira**
za ta molk bo moral vsaj še enkrat umreti

na dnu brezdanjega pekla tišine

-----

* da ne bi nekega drugega moškega - po nepotrebnem mogoče - skrbelo
** umirajoč v sebi medtem izgublja svojo dušo


2. črni preplet

duet za klavir in glas
(melanholično)

neke mrzle jeseni na pragu zime,
ko je bila samota pretežka,
in na brezizhodnih stezah iskanj
nisi našel več zatočišča,
si se odločil oditi
na drugo stran.

danes vem, da to ni težko,
da je oči mogoče zapreti
na več kakor tisoč in en način.
skozi zgodbo minulih dni
z ostanki včerajšnjega sveta pletem objeme
iz misli nate,
milijon drobcev mene odseva moj črni kaos
na ostrih robovih razbitin prepletene poti,
ko stopam
po sledi tvojih neslišnih korakov
proti neznani obali življenja,
(v)pijoč bolečino.

neke mrzle jeseni na pragu zime,
ko si se izgubljal v temah brez imen,
se je tvoj otožni nasmeh spremenil
v žalostinko
za mehkim šumenjem še neizrečenih besed,
ki z vetrom nosijo mir brez tihe želje živeti.

nesmisel je biti,
nesmisel je imeti rad,
kadar si tujec,
in jaz sem tujec vedno.
drugemu nič.
s pogrizenimi nohti praskam z neba
ugasle zvezde žalostne lune,
ki se stara v ritmu tanga mojih spominov.
v čaši strahu pred zaprtimi vrati tišine
brbota tvoje vprašanje
o smislu
prav vsako noč.

neke mrzle jeseni na pragu zime,
ko si verjel,
da ni več mogoče ujeti sanj,
si padel...
z nesluteno nežnostjo jesenskih listov...
kot pajčolan iz ožganih poljubov na obraz žalovalca.

kakšne barve je smrt?
ti veš?
rez

3. upanje

improvizacija za klavir
(nežno)

pero zlate ptice
cvet
na pogorišču požganega drevesa

© Aleks 2012

Datum objave: 7. 5. 2012

ta veseli dan, ali...

pri britju se urežem, utrujen od prekrokane noči.
pod črne podočnjake si iz kapljic krvi izrišem
rdeče ustnice bolečine nasmejanega klovna.
kakor v cirkusu grenko se zarežim
ranjencu v ogledalu.

čez dan se pretvarjam, da je vse v redu, četudi ni
(v tem se mojstrim skoraj od prve sekunde).
Gospa mi sporoča, kaj si želi,
drugega nič...
se že na smrt krohotam.

zvečer izginjam v smaragdni pogled neznanega moškega.
nenadoma vsenaokrog
The Ramones, What a Wonderful World.
ah, ti prekrasni moj svet...
skoraj slabo mi postane, tako me zvije od smeha.

v darkroomu pa je temno
(tu se samo rahlo nasmehnem),
nekako tako kakor v meni.
na vročih valovih užitka zapiram oči.
bežim, in nočem vedeti, kdo.

na poti k novemu jutru,
nimam pojma, zakaj
(najbrž zaradi tistih Ramonesov),
se navsezadnje spustim navzdol
po belih progah spominov.

nekdo je nekoč dejal,
tebe ni moč pozabiti.
to me tako nasmeji, da me oblijejo solze,
poslednji izliv smejočih draguljev
v nizu šegavih štiriindvajsetih ur.

bil je zares
hecen dan,
smešen za umret,
tako noro zabaven,
ta dan za crknit od smeha.

© Aleks 2012

Datum objave: 3. 2. 2012

ljubavna pjesma za dušu s drugog kraja života

(obnovoletna pesem)

ne
ničesar ti ne jemljem nocoj
ne dotikam se
ne telesa ne duše
niti srca
z vrhovi prstov narahlo drsim
božam
samo zid
razpraskan s spomini...
... na mene?
... na tebe?
... na čas
ki je bil
je
ne bo nebo---
prgišče ukradenih nebes

no
i am not crying tonight
there's only ice in my eyes
sparkling
blurring my vision
a heartbeat before i stumble
high and drunk and despised and full of regrets
upon a random man
not out of lust but out of despair
longing
not for a nameless cock
but for a soothing hand
telling me that i'm worth...
... staying
... breathing
... being alive
that i... want to laugh...
... want to dance in the sun
once more

ne
noćas ne ostavljam trag
ovu noć samo snevam
sjenama sjećanja
ljubavnu pjesmu za dušu s drugog kraja života
kao da jašem
na dugi tuge i bola
voleo bih da znam
da li blizina
stvarno postoji u svjetu izvan mojih ledenih ruku
kojima grlim sebe
poslije
jer u čežnjama
na koljenima bludnih poljupca
odjekuju muzike
žutih cvjetova mora

© Aleks 2012

Datum objave: 15. 1. 2012

pijani dež

vodomet
iz drobcev stekla
nebo je posuto z nočmi

disharmonija svetlobe

v vojni sebe proti sebi
v svinčenem celofanu
prestopam bregove sanj

krvavih rok

padam
z dotiki
poplavljam

luna pleše tango na mojem obrazu

nasmešek ustnic
ni odvisen
od duše

© Aleks 2011

Datum objave: 28. 9. 2011

igra dečkov

ti imaš najlepšo dušo, reče Deček in uperi v drugega svoj svetli pogled.
tvoja duša je pa gobava, reče Drugi Deček in ga s prezirom premeri od nog do glave.

vsak od njiju verjame v svoje besede.

Deček najprej pomisli, da je tisto, kar govori Drugi Deček, samo groba šala,
kakor boleč zadetek z žogo v igri med dvema ognjema.
zato se zasmeji.

tako zvonko se smeješ, pripomni Drugi Deček,
ker v tvoji duši rastejo zvončki, ki svarijo ljudi pred nečistim.

mislim, da me ne vidiš prav, odvrne Deček in skrije prizadetost za zaprte oči.
čas celi rane in ko bom velik, bom kakor drugi... skoraj kot ti.

ti nimaš pojma, odkima Drugi Deček.
nobena gobavost ni ozdravljiva, tista v duši še celo ne.

ni mi mar, Deček odmahne z roko.
vseeno bom tvoj prijatelj do konca sveta.

kako si neumen, ga zavrne Drugi Deček.
nikoli ne bom potreboval tebe.
kaj naj vendar počnem z gobavo dušo?
glej, koliko prijateljev imam... nikoli ne bom tako sam, slišiš, nikoli...

zveniš, kot da si ne verjameš povsem, tiho pripomni Deček.

Drugi Deček pljune predenj, debelo in mastno, kot pljuvajo dečki.

Deček obrne svoj pogled v tla.
ne upa si več pogledati Drugega Dečka, tistega z najlepšo dušo, v oči.
rad bi ga vprašal, zakaj, veliko zakajev, a se boji.
nenadoma vse od Drugega Dečka boli.

mogoče pa boš, skoraj neslišno zašepeta predse.

bedak, se zareži Drugi Deček.
kužen si, izcedi skozi zobe, in pribije,
tvojo dušo bi bilo treba ubiti.

morda bo umrla sama od sebe,
zamrmra Deček, napol prepričano, napol vprašujoče, in požira solze.
ko bi se vsaj mogel zakleniti vase... globoko, nedosegljivo...

čim prej, tem bolje, razsodi dokončno, z odločnostjo pravičnika, Drugi Deček.
tisti z najlepšo dušo.

vstane, še enkrat pljune, debelo in mastno, kot pač pljuvajo dečki.

obrne se. da bi šel.
proč.
daleč proč od Dečka z gobavo dušo.
noče se več pogovarjati z njim.
niti spominjati se ga ne želi več.
gobava duša ni del njegovega sveta.
ne more biti.

tedaj Deček, ki ostaja sam v mraku večera,
sam in prestrašen,
nenadoma vidi,
kako najlepša duša vzdigne težko, črno tišino,
zašiljeno, ostrih robov,
in jo z ledenim gnusom zaluča v njegovo dušo.
v gobavo dušo kot v steklega psa.

Deček pobere tišino in z njeno konico zareže v dlan.
kri je gosta in topla.
a ne izpere. ne utopi.
kako močna mora biti bolečina, da izpraska drugo bolečino?

kaj pa, če ima prav, ga tedaj temno prešine, če ima zares prav?
potemtakem ima prav tudi--- Deček zadrgeta--- tudi Gospa?
ali samo zdaj ne vidi vanj, vsaj ne tako kakor on, Deček, vidi njega, Drugega Dečka, tistega z najlepšo dušo, vedno globoko, v dno srca, kot skozi odprto okno, in zato ve...?

nekaj časa strmi za Drugim Dečkom, kako po široki cesti odhaja od njega,
brez besed,
žvižgajoč, kot bi postajal oddaljena, zamirajoča melodija klavirja.
ne ozre se nazaj, niti enkrat.

a ko se bo...

Deček se kakor senca zlije z nočjo in pripravi na dolgo čakanje.

© Aleks 2011



Datum objave: 20. 5. 2011

tisoč in ena noč

ne spim
bojim se
pokrit z odejo do brade
stiskam zobe
široko odprtih oči
strmim v mrakove v sebi
drgetajoč
telo je krik

nikoli ne slišim tvojih korakov
prihajaš neslišno
kot bi ne bil resničen
a prideš vedno
prav vsako noč
rahlo pijan stopiš k meni
z noži v očeh
mali čas je za smrt
rečeš
in vzameš
grobo objestno
kakor da sploh nisem svoj
vse kar ti morem dati
v zameno ne ponudiš ničesar
celo tisti trenutek naslade
je bolečina

potem dobi igra
različne odtenke
tvoj zaničljivi nasmešek
mi žge drobovje
brce so včasih besede
in včasih tišina
zbrcan v kot pod udarci ječim
kakor bi butal z glavo ob steno
skrčen vase
skoraj neviden
boli
včasih me opazuješ
prezirljivo ukrivljenih ustnic
s studom v skomigu ramen
kako negujem vejo ki si jo zlomil
da zeleni naprej
divje
kot droben deček
ki se je pravkar izvil v življenje
in ne verjame v smrt

pogled zatrepeta
po moji voljni zasanjani koži
rob britvice
zdrsne počasi
z radovedno nežnostjo blazinic prstov
v mehki baržun barve breskove svile
zareže urno
s presenetljivo ostrino
globoke zardele poti do nikamor
cigaretni ogorek
ugasnjen na moji roki
pušča pekočo sled
kot nemi ugriz
da vstajam ranjen
slep od solza
zaznamovan
s krvjo sebe

na koncu odideš
(odideš vedno)
ne vem kdaj zapreš vrata za sabo
ali kako
a vem da jih
ker za njimi umiraš od temnega smeha
krohot groteskno odmeva
po zavitih stopnicah mojih noči
in vsako noč je
kot bi od mene odšel
prvikrat

ko se zdani
se vrneš
čez dan si ob meni
kot tiha ljubezen
z objemom
s poljubom
z dlanjo na čelu
s svojo temo
ali samo s tem da si

vse dokler znova
ne pade noč

© Aleks 2011

Datum objave: 19. 4. 2011