zaigraj še enkrat, sam
rad bi padal dolgo
in se spominjal
pisanih svetov otroštva
spletenih
v hrapavih naročjih dreves
kjer sem skrivaj sanjal
nikdar izrečene besede
prvih sramežljivih pogledov
prvega poželenja prve ljubezni
prvega moškega
strahu in poguma
pozabljenih imen izgubljenih noči
bežnih dotikov jezikov
poljubov teles
nasladnih drgetov v osrčju strasti
plesa žarečih oči na gladini jutra
opojnosti prvikrat izrečenega ljubim te
toplega vonja dvojine
objemov s potepanj na konec sveta
moči življenja
ko v lesketu belih solza
odseva sonce zasanjanega nasmeha
nežnosti zašepetanih pesmi
ki se razblinjajo
v oddaljeno žalostinko
nikoli slišane glasbe
rumenih cvetov itake
in čisto na koncu
tebe
z dlanjo na vročičnem čelu
odpiraš
vrata tišine
© Aleks 2011
Datum objave: 14. 2. 2011
7 comments:
Tako pretresljivo lepo in zalostno hkrati:)
Kako zelo boli ljubezen, ko je ni vec...
Cuvaj se, Aleks.
Vdihujem vsako kapljico teh sanj.
m
-@ Flores, kdo pravi, da ljubezni ni več? seveda je še. pa še koliko.
-@ Matevž, pazi: spominjanja kdaj tudi bolijo, veš.
Jooojjjj koliko pesmi za dušo sem danes tukaj odkrila........Rosvita
o, pozdravljena, Rosvita, nova bralka! hvala ti za pohvalo... vedno je lepo, ko se pesmi komu všeč!
lep pozdrav, aleks
Aleks....čudovito mi je kadar sanjarim...kadar beseda govori o ljubezni o čustvih...tako je tudi kadar prebiram tvoje pesmi....Rosvita
jaz imam tudi rad pesmi... pravzaprav imam rad vse besede, ki jih piše duša.
lp, aleks
Post a Comment