modri princ

(oda najbolj modrim očem)

deček,
ki še ne ve,
kaj pomeni imeti rad
(sploh ne, imeti rad drugega dečka),
občuduje fantiča iz sosednje ulice,
tako zelo,
da hoče biti ves kakor on,
enako postriženih temnih las,
v enakih hlačah z naramnicami,
v enaki majici,
v enakih supergah,
da bi skupaj tekla skozi park,
z roko v roki,
da ju ne odnese veter...
ko si majhen,
lahko v hipu postaneš balon.

skoraj vse je lahko imel,
razen fantičevih modrih oči,
dveh gejzirjev, polnih življenja,
v katerih je deček
znal vzleteti v modrino neba,
kot astronavt,
do sonca in naprej.

včasih je kdo pripomnil,
da je fantič ciganski otrok,
češ da imajo le oni temne lase in modre oči,
toda deček je razumel,
da je to zavistna laž vsakdanjih ljudi,
ki ne znajo sanjati,
da je ves svet njihov dom.

dobro je vedel,
da je fantič najpogumnejši vitez,
po rodu iz zibelke kraljev,
poimenoval ga je modri princ
(moj modri princ),
zanju si je izmišljal pustolovščine
za zidovi ukletega gradu na vrhu hriba,
kamor so princese zmeraj pozabile priti.

bilo je veliko nevarnih pasti,
bojev z nevidnimi velikani,
zastrupljenih mečev,
nožev, ki zabodejo v hrbet,
in ko je že padal večerni mrak,
roka modrega princa,
ki zmore premagati celo smrt.

z minevanjem časa
se razidejo poti,
igro zamenja življenje v bolj trpkih barvah,
kjer je včasih edina družba samota,
pravljice prekrije pozaba,
ne pa tudi modrine oči.

kajti oči modrih princev
so redkejše
in dragocenejše
od modrih diamantov.

če se kdaj potopiš vanje,
skozi dotik besed,
skozi dotik dlani,
skozi dotik poljuba
(ni pomembno),
varuj njihov modri pogled
kot najtoplejši zaklad svoje duše,
da ne ostaneš kdaj sam
in strt
v urah teme.

© Aleks 2022

 

Datum objave: 21. 8. 2022