intimna pesem za en dan v jeseni

ko se zmrači se spustiva k rokavu reke
(reke imam rad ker nekje nekoč postanejo morje)
on pozna skrit kraj ob obrežju
kjer sediva na mavrici iz jesenskega listja
gledava se
na skrivaj kadiva
malo molčiva
in malo ne

pripoveduje o mestecu
kjer se je rodil
o ljudeh in o mostovih
ki živijo
samo še v podobah njegovih spominov
in o kraju tu blizu
kjer ga po prepiti noči v baru
prvikrat ni bilo sram leči z moškim
tako
kot je hotel od nekdaj
čeprav
(ali morda prav zato ker)
sta zjutraj šla vsak svojo pot

pobožam ga po laseh
s plaho nežnostjo
ker se bojim teme
na svojih prstih
ker sem samo odmev
v kalupu človeka
ki ječi zgolj eno samo
nikoli končano slovo

takrat z drhtečimi rokami
iz vejic drevesa postavi
mlinček na vodi
zame
da bi zmlel mojo žalost v prah in jo zvrtinčil
v nič
nevede se nasmehnem
njegovi prsti se umirijo
v svetlobi mojih navzgor ukrivljenih ustnic
(je sploh že kdaj videl moj smeh?)

nenadoma imava oba
jamice v licih
in drobne gubice okoli oči
ki postajajo zvezde

kot dva trepetajoča polmeseca
se najine ustnice spojijo v poljub
ki zvabi dlani
v sladostrastno popotovanje
vrhunec žari
v najinem skupnem pogledu

ko se stemni
se objeta odpraviva
proti postaji podzemne

prespim pri njem
in z njim
dam mu sebe
a se bojim
nekaj med nama je
več
kakor poželenje

© Aleks 2018



Datum objave: 21. 11. 2018

8 comments:

Matevž said...

Dragi Aleks, spet ena tvojih čudovitih, nežnih in božajočih umetnin, ki sežejo v dno srca.
Hvala ti za vse besede, ki si jih spletel v venec te pesmi.

Matevž

Jan said...

Dragi Aleks! Zelo lepo si tole napisal. Nežno in ljubeče, kot znaš samo ti :-). Rad te berem, umetnik besede!
LPJan

aleks said...

-@ dragi Jan, spomin, ki se je prelil v pesem… srce pa še zmeraj ogreje. bodi na toplem in toplo!

-@ o, dragi Matevž, me veseli, da ti je všeč moj spomin na en poseben jesenski dan, še zlasti zato, ker vem, da so jesenski dnevi bolj taki… pač jesensko jesenski… upam, da nate ne vplivajo preveč sivo. jaz sem zadnjič (no, kak mesec nazaj) v sončnem popoldnevu nekje jedel pečene marone in sem se spomnil, kako zna biti v ljubljani navkljub vonju po pečenem kostanju turobno jeseni… bodi toplo tudi ti!

hvala in vse dobro,
a.

En Fant said...

Lep spomin Aleks! Pa se ti zdi, da se res moraš bat, če je »več kakor poželenje«?
LP!

Matevž said...

Veš Aleks, narava v letošnji jeseni nekako poskrbi, da ni vse tako sivo. Rože na oknih so še do nedavnega cvetele v vsej polnosti, zacvetele so Trobentice, veš tiste majcene nežne rumene sončnice, ki sicer oznanjajo pomlad, sonce nas vsak dan znova prebuja skozi meglice, ki jih razpodi, da nam ogreje telo. Mogoče, mogoče bo celo pomlad prišla nazaj v deželo, kdo ve.
Ko bi prišla tudi v srca ljudi.
Tudi v Ljubljani je sonce (kdaj pa kdaj). In na prešercu še vedno diši po pečenem kostanju ja. In lučke so. In domači jezik ...
Naj ti bo toplo, kjerkoli !

Matevž

aleks said...

-@ En Fant, hvala. in ja, kdaj pač že.

-@ dragi Matevž, ja, res se mi je zazdelo skoraj tako, kakor da govoriš o pomladi... no, vsaj november je mimo, čeprav zna tudi december s spomini vreči kakšno ledeno senco na vročo čokolado in sladke zvezdice, ki se včasih zdi, da padajo z neba. domač jezik? jezik moškega, ki me poljublja, z okusom po cimetu tu in tam...?
lepo in toplo bodi tudi ti,
a.

ps in če na vaše okno nocoj potrka parkelj... kdo ve, morda prinaša nasmeh

Professor said...

Odlično!
Professor, s toplim decembrskim pozdravom :-)

aleks said...

Hvala za zvojo oceno, Professor, in lep pozdrav tudi od mene, a.

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.