tišina

najbolj tuja tišina je molk.
včasih jokam besede v veter
in slišim samo njihov mrzli odmev.
včasih nihče ne poljublja brazgotin
s poti mojega časa.

molk je najtemnejša noč duše.
zlomljen, v dežju negiben,
objemam svojo izmučeno žalost.
odčaran, svet pada s tečajev
in vsako novo jesen je slutnja smrti ostrejša.

duša je kakor otrok, ki išče bližino.
med belimi sohami izgubljenih ljubezni
lovim odseve pokopanih sanj,
da bi s sencami spominov obarval temo,
da bi pretkal s toplino korake, onemele v samoti.

© Aleks 2007

mi boš pustil, da bom umrl?

ko bodo vse pesmi v gozdu ubite padle na tla,
prestreljenih src in okamnelega pogleda,

ko bodo vse ljubezni izginile
v sveti tišini praznine razbitih sanj,

ko bom z mehko okrutnostjo
daroval vso svojo objokano žalost,

ko bo iz cvetnih čaš mojih užitkov
do dna posrkana vsa razuzdana izprijenost grešnika,

ko bom s svojo krvjo izmil vso bolečino sveta
in ne bom več ječal pod baldahinom krivde,

ko bom izkričal vse osamele besede
in bom slišal le še molk violine na robu poti,

ko se bom izglodal iz večnosti,
da se niti pekel ne bo spominjal te pogubljene duše,

me boš tedaj pustil umreti?

© Aleks 2007


 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.