poslednja solza

v spomin
zbegan je taval v iskanju sebe,
kakor pesem,
ki ne najde besed.

brez božajoče moči utehe
se v pogledu spomina zrcalijo
njegove trepetajoče roke,
ki drgetajo v nemiru,
njegove neme ustnice,
brez vprašanja
za odgovor poljuba.
bil je otrplo drevo ogolelih vej,
ki se ne more vzpeti v nebo,
ki ne more še enkrat ozeleneti,
bil je astronavt,
ki mu je noč zlomila krila,
in ni našel milosti v naročju zvezd.
bil je osameli povodni mož,
ki je v mesečini reke
izgubil jasnino svojih oči,
zato se ni spominjal topline,
ni več prepoznal resnice v ogledalu sanj,
ni več razumel govorice vodà,
nikomur ni mogel ničesar več dati.

odsev avtomobilskih luči
v grenkobi pijače
je imel obliko objema,
v katerega padejo angeli,
ko se na licu zablešči
poslednja solza.

© Aleks 2024


Datum objave: 5. 3. 2024

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.