mapiranje otožnosti

v dnevu brez dneva
v prazen prostor med daljnimi sonci,
ki se hladno bleščijo na nebu,
pesnik spleta nemo pesem iz tišine,
nevidno drugim očem,
na mrzli terasi,
ovit v brezbrižno temo,
sam kot astronavt,
ki je izgubil zvezo z matično ladjo
in se z osuplim spoznanjem,
da v skafandru hitro pojema zaloga kisika,
vrtinči v mrki praznini...
skoraj kakor da ga že ni.
le žar cigarete, ki počasi ugaša,
priča, da najbrž še je.

od galaksije do galaksije
mapira svojo trpko melanholijo,
brez milosti do samega sebe.
v obračunu misli je pokvečen metulj
s črnimi pikami na posivelih krilih,
ki v sebi še nosi spomine ličinke,
a v popkih dreves ne sluti več prihoda pomladi,
ki ne more leteti,
a si želi poseči po zvezdah,
ki se želi v obupu nabosti
na rdeč kaktusov cvet.

v parku na drugi strani
se z belim smehom
pod obločnicami igrajo otroci.
radost odmeva v njihovih malo nerodnih gibih.
morda ima svet še prihodnost,
pomisli,
morda jo imam tudi jaz.

a ta večer
nič ne more do njega.
izključen zvonec,
ugasnjen mobilni telefon,
neodprte knjige na nočni omarici
govorijo v njegovem imenu.

otožnost
navdihuje
molk.

© Aleks 2023 


Datum objave: 27. 3. 2023

7 comments:

Jan said...

o Aleks, spet ena bolj otožna pesem :-(
Kot vse tvoje mi je lepa, globoka. Všeč mi je nekaj optimizma z otroci, ki se igrajo. Kaj je obločnica, sem pa moral najti na webu.
In lepo paše zraven metulj.

Bodi dobro!
LPJan

aleks said...

dopisujem: obločnica je, na kratko, svetilka. kar je malo manj poetično, se mi zdi.
sicer pa, hvala ti za prijazen komentar!

lepo bodi tudi ti.
a.

Professor said...

Najprej k Vsakdanjici: le pomisli, Aleks, da si pa nadarjen za pesnjenje. Iz tvojih kamnov klešeš pesmi. Ta (Mapiranje otožnosti) je že ena od njih. In to odlična!

Pozdrav,
Professor

Matevž said...

Dragi Aleks, pesem, kakor bi bral moje misli, kakor bi s črtno kodo poskeniral moje življenje in ga upesnil. Poznam občutek, ko »otožnost navdihuje molk«, ko tišina zapira človeške oči, ko se besede drobijo brez odmeva. Toda glej, ti vse to zmoreš, to tiho govorico praznine izliti v naše duše. Skozi pesem, odeto z vonjem realnosti in slutnje strahu nepovratne noči.
Hvala ti!
Matevž

aleks said...

-@ Professor, pisanje mi res leži bolj od risanja, to lahko brez problema priznam... za tvojo pohvalo, oceno (in misel) pa sem seveda hvaležen.
lepo se imej,
a.

-@ dragi Matevž, veš, tudi jz se kdaj najdem v drugih pesmih, drugem pisanju... nisem ravno prepričan, da sem tak mojster, kot praviš, sem pa vedno vesel vseh - sploh tako lepih - odzivov. bodi dobro; upam in ti želim, da se kdaj vidiš tudi v kakšni bolj svetli pesmi.
drži se,
a.

En Fant said...

Oj, Aleks, tukaj dežuje. kakšna svetla pesem paše v take dneve...
se že vnaprej zahvaljujem.
En Fant

aleks said...

(v)saj vsakdanjice so pa svetle, a niso? pesem sledi.

hvala, En Fant, in lp,
a.

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.