skozi moje oči

rad
se sprehajam
med stezami tvojih spominov,
ki so vtkani
v prosojnozeleni prt,
razpet preko mrakobe neba.
zvezde so tihi cvetovi rož,
ki se kakor nepozabni spominki
razpirajo
na samo tebi vidnih postajah
brezčasnega vlaka iz reminiscenc.

v sledovih tvojih stopinj
razbiram odpiranja duš
v pogovorih,
ki so ostali zamrznjeni
v drugem času,
a oživijo zmeraj,
ko pogled usmeriš nazaj,
ti edini,
ki se še spominjaš
s toplino
dlani, ki se oprijema kozarca,
s katerim nazdravlja s teboj,
oči, ki trepetajo v nemi bolečini
in nasmeha, ki vsakokrat
ob srečanju s tabo
ožari osameli obraz.

trpkost pozabljanja
ljudi okoli tebe
riše vate
vse bolj globoke
kroge otožosti.
vate zrejo s trdoto,
ne da bi razumeli
tvoja dejanja dajanja
človeka.
zato samo ti
med molčečimi obrazi na mrzli terasi
še hrepeniš
po zvokih zamrlih korakov.

dež pada na tvoje oči
kakor besede tišine.
tudi praznina
je lahko polna do roba
in čez.

© Aleks 2023

Datum objave: 7. 5. 2023