potepin

Ko se moratorij izteče,
si bom vzel proste dni
in šel
na potep.

Morebiti v mesto s tisoč imeni, kjer sem rad, kjer je luna največja
(a najbrž ne, ker se tam začne upanje),
ali kjer reka vsak dan poboža nebo in prejme njegov poljub
kot par igrivih, zmeraj na novo rojenih ljubimcev,
v kraje, kjer se porajajo bele noči kakor beli bogovi iz pene teme,
ali po osi navzdol med druga ozvezdja.
Kajti ne vem, če lahko obrnem hrbet samemu sebi
in se usmerim kam, kar je brez zveze z menoj
(tako ta hip vidim svet: če je še kaj drugega v njem, je v meni).

Hočem, da me odnese
tja, kjer med ostrim jeklenim trnjem betonskih
puščav nad žgočim, brezbrižnim asfaltom
v kalejdoskopskem žvenketu ledu kozarcev s pijačo
z vse bolj vrtoglavo dinamiko sanj (vznemirljivih in črno-belih)
moški
osvajamo moške,
zastrtih oči in zasenčene duše
(čeprav samo z dimom prepovedanih cigaretk),
ne da bi hoteli
kaj drugega kakor telo,
vroče
in željno omame hipne pozabe
(temne in grenke, kot hipnoza noči).

Mogoče bom srečal
njega,
ki bi mu zmeraj samo rad rekel, oprosti,
in nikdar, zakaj,
mogoče pa tudi ne.
/Vendar na tem potepanju to ni najbolj pomembno.
V enem življenju bo -
ali je bil -
moj
in onstran ograje telesa
za duše čas nima pomena./

Morda pride vmes konec
(seveda ne prosim zanj, a lahko se zgodi, kadarkoli).
Zlati rez ali zlati šus se razlikujeta samo v črkah,
in dvajset gramov beline
je duša,
izpisana s črtno kodo
na debetni kartici življenja
(obstoj ni na kredit).
Toda smrt v nadpogonu,
brezdušno
predoziranem s sladko lažjo iluzije ljubezni,
ko režeš ovinke
na konici rezila svoje največje hitrosti,
je kakor obredno očiščenje
(vprašaj Mišimo),
nesmiselno,
vendar tako čisto, jasno in belo
kot ptica v duši.

Ko se moratorij izteče,
ja,
bom šel na potep.

© Aleks 2013

Datum objave: 23. 7. 2013