prvič

prvič je zmeraj prvič
kot bi bilo vse tisto prej
samo dolga vaja za zdaj

jaz sem ognjeni zmaj
on je angel
njegova zagorela golota barve cimeta
diši po napevu škržatov v vročem poletnem dnevu
na svilnatem travniku postelje
zelenem in mehkem kakor njegovi gozdovi
kot božajoči mah v košari njegovih belih spominov
kakor njegove zaupljivo pričakujoče
oči
vanje zrem dolgo brez besed

rad bi mu bil kakor pesem

s konico prsta narahlo
zdrsnem čez sledi šivov nad obrvjo
z jezikom počasi
ljubkujem brazgotino na stegnu
da ječe zadrhti in se vzpne proti meni
neustavljivo
poljub z okusom medenega vina
združi in odpre vrata
zvezdam
v soju sveč vzvaloviva kot eden
v ubranem ritmu divjih utripov krvi
vse do vrelišča

magija noči s srebrnimi sencami
na lesketajočih se kapljah potu
varuje
krhki mir
samo najinega neba

ko pridem do roba sebe
in se izlijem vanj
čuteč vso vročico njegove moške strasti
za hip slečem dušo

... radteimamlepojesteboj ...

tako topel je
nežen
ljubeč
nasmeh v njegovem pogledu
zašepeta
z ustnicami tik ob mojem ušesu
da je moj objem domovina

... ampak ...

jaz se urno
skrijem nazaj vase
in zamežikam
da ne bi prebral zgodbe solz
ki se izpovedujejo na mojem obrazu

ker si želim
ker se bojim
da bi to
bila ljubezen

© Aleks 2014



Datum objave: 25. 3. 2014

24 comments:

Anonymous said...

o, Aleks ... o, Aleks

kadar bi bile vse besede premalo, so tudi vse preveč (to mi odmeva ob tvoji Č.U.D.O.V.I.T.I) Pesmi.

Hvala za brezdanjost tišine OB izpitju.

Svetloba

Anonymous said...

In še moj komentar, ki je tak, kot je prišel iz (necenzuriran)



ker si želim
ker se bojim
da bi to
bila ljubezen



O, FAK ja ...

;)

Svetloba

En Fant said...

tole pesem sem pa večkrat prebral in jo bom še prihajal prebirat.
Po mojem tvoja najboljša (doslej ;-)). Edinole zaključka to pot ne maram najbolj (mislim na vsebino in ne umetniški vtis, kot reče tvoj Antoni ;-)), četudi ga lahko razumem. Naj se ti izide!

Anonymous said...

nova ljubezen...upanje...a še vedno sledi...so brazgotine in te ostanejo

aleks said...

-@ Svetloba, tale o, fak, ja, je pa tako resničen!!! in hvala ti, zelo.

-@ En Fant, pa tudi Svetloba: pravzaprav sem bil malo nemiren, kakšen bo (morebiten) odziv na zaključno kitico (ker... no ja, pač). in, En Fant je prebiral o mojem Rimbaudu? najbolj nepozaben pesnik doslej. tudi tebi hvala (a vseeno, veš, najdražja pa mi je neka druga, mogoče dve (ali celo tri...).

-@ anonimni, je nekaj na tem, ja; predvsem preteklih napak ni moč pozabiti. ne vem, ali sem (ga) vreden, ne vem, ali je upanje (koliko upanj lahko tli v človeku, ne da ga vsega použije?), ne vem... ... je pa z njim marsik(d)aj lepo.

vsem želim en fajn konec tedna, a.

Anonymous said...

Vidiš, tako se ljubimo, moški, samo ne znamo vsi tega tako dobro povedat...
Prebrano z užitkom :-)
lp, bralec

aleks said...

dragi bralec, hvala. fino, da si se našel v njej...

Professor said...

Pozen komentar k čudoviti poeziji zaradi spomladanske gripoze; tako, da se zdaj samo še pridružim mojim predhodnikom in se podpišem z: "Odlično, Aleks!"

aleks said...

no, upam, da si že povsem okreval, Professor (saj veš, veliko vitaminov, pa to...) in hvala tudi tebi za tvojo sled.

Anonymous said...

Aleks, pozdravljen, dolgo se nisem oglasila, ne vem, če se boš še spomnil, ker sem ti do zdaj le enkrat pisala.
Pesem PRVIČ me je zadela kot strela,kot bi jo pesnil zame ...
Razlika je v tem, da sem odvrgla strah in si s ponosom priznala, da je to, kar doživljam ZDAJ ljubezen. In se je prav nič ne bojim!

Kaj se je zgodilo? Da se več ne bojim bližine, ljubezni, pa tako dolgo se nisem popolnoma predala?! Ker sem izpustila zavrnitev. Tudi zapustitev. Odtihotapili sta se neznano kam in od takrat je postalo ljubiti otročje lahko.

Ljubezen je postala nekaj, kar doživljam v sebi, ne tiče se drugega, nič hudega, če ljubim le sama. Morda včasih malce zbode, a bolečine ob tem ni več. Sprejemam. Ne tlačim čustev. Prepustim se.

Ljubezen je stanje duha, ki ga lahko okušam sama. Daje mi moč, energijo, da si drznem ŽIVETI. Kot bi se je vsi moji strahci zbali, ker je tako silna.

Zato, Aleks, ne boj se ljubezni. Je zmagovalka. Poglej jo še iz drugega zornega kota. In se ji predaj! Tudi če nazaj ni pravega odziva, sprejmi, da ljubiš sam. Pa ljubezen sebi in njemu na glas priznaj. To je pot, ki ni lahka, traja, da prideš do nje, a ko prideš čez nekaj križišč, mostov, brvi ... si svoboden. Še zdaleč nisi doma, vseeno pa si samo svoj, pristen, sproščen ... Spet si odvrgel nekaj mask, ki smo jih zavoljo napačnih informacij iz otroštva pokasirali prav vsi.

Nato se srečaš z nekom, ki te ceni in spoštuje, predvsem pa ljubi kot ti njega. Med vama je tantrično, kadar sta skupaj. Sicer mu dovoliš in privoščiš svobodo, naj leti, ter ga sprejmeš točno takšnega, kot je. V takem primeru ljubezen ne boli, ampak osvobodi. Čeravno nam je včasih vsem v pogubo. Paradoks.

O, fak), kje pa! :D
Ne dajem nasvetov. :D
Kolikor pač obvladam razumevajoče pisati, sem se potrudila izpovedati svoje izkušnje,nastale zaradi mojih ljubezni, ki so se skozi življenje postopoma spreminjale. KONČNO sem začela poslušati pulziranje srca, kjer ni nobenih zakajev in iskanj smisla. Ne verjamem v začetke in konce, vse je vselej "prvič".

Aleks, hvala za odlično pesem, zapeljal si me z lepoto svojih besed - ja, kot ponavadi! Si strašen zapeljivec, obvladujoč bogat besedni zaklad ... tako ali tako mi ne uide nobena tvoja Pesem.

Janja

aleks said...

draga Janja, najprej seveda najlepša hvala za ta komentar (pa mislim, da ni zanimiv samo meni); taki, ob katerih razmišljam, so na poseben način dragoceni (čeprav imam vse vaše odzive zelo rad, tudi tiste bolj kratke in jedrnate). moj odgovor ne bo tako dolg (zame bolj govorijo pesmi), bom pa gotovo še razmišljal o tvojih besedah in tvojih pogledih.

zagotovo je res, da je v vseh nas veliko strahov, ki nas hromijo, in vsaka boleča izkušnja morda pomeni ena vrata manj... po eni strani, veš, vem, da je pomemben zdaj, po drugi strani pa je včasih plačilo strahotno, ko pride potem (in postane zdaj)... in morda je največji greh raniti drugega, ne sebe, čeprav celo nehote/nevede.

ena veja je na novo ozelenela. vse drugo pa...?

res, hvala ti, bodi lepo, pa le brez strahu se še kdaj oglasi. bom vesel!
a.

ps1 drugače pa, ja, sem se spomnil imena (in tudi poiskal za nazaj tvoj komentar)... še en tak za zardeti...

ps2 na tvoj komentar bo pa mogoče še kdo od mojih bralcev ali bralk kaj do-/odpisal (?)

Anonymous said...

Jaz bi se pa tukaj malo k Janji stisnila, če dovoliš Aleks:)))

Janja, to je to. In samo to šteje.

Hvala, da sem prebrala to ravno danes, ko praznujem Življenje.

Svetloba

Anonymous said...

Aleks, Janja:) jaz sem še kar tule pri vaju.

Ja, Ljubezen je Zmagovalka.

Kako mi je lepo:)

Svetloba

Anonymous said...

Prebila sem zid v sebi.

Kako je lepo. Ja, napis v Tebah je Resnica.

Ljubezen Je.

Svetloba

Anonymous said...

še en komentar danes: šla sem brskat za Janjinim komentarjem (Aleks, praviš, da se je že oglasila) in pregledovat za nazaj ... res me je vleklo, Janja. In sem videla, da sem ti že takrat od-pisala.

Zdaj pa za danes ... objem srca. Moje srce je na toplem. V mojih dlaneh.


Bodita. Še in še.
Svetloba

Anonymous said...

Dragi Aleks, draga Svetloba!
Tokrat moram odpisati, tako čutim v sebi, ker sta mi (ne vem, zakaj) izredno ljuba oba, čeprav vaju ne poznam. Ne, napačno. Poznam vaju skozi pesmi in razmišljanja, saj sem Aleksove pesmi obdelala od A do Ž z vsemi komentarji vred.

Aleks, hvala za odgovor na moj miselni konstrukt, veseli me, da te je popeljal v razmišljanje.

In da dodam: prizadeti drugega, včasih to nevede in nehote, je res nekaj, kar tudi sama še nisem prebavila. Čeravno se zavedam, da moram biti sebi najbolj zvesta in se ljubiti dovolj, da se morda ravno zato, da drugega prizadenem, niti ne zgodi. Ker toliko,kot lahko ljubim sebe, lahko ljubim druge. Bolj jih ne morem. So moje zrcalo, da vidim, kaj je tisto, kar moram narediti, da bom še bliže sebi. Da odvržem maske, kolikor jih sproti še najdem, ko se potapljam v lastne Globine. Pot k sebi je pot domov. Pot k Svobodi, Ljubezni, Življenju - lastnemu. Moje skromno mnenje, Aleks, nikar se ne oziraj preveč nanj, ker imam malce "zasukane možgane". Sem nekaj Tantadruja in nekaj Zaratustre, Pike Nogavičke, Princeske na zrnu graha, Zvezdice Zaspanke, Malega princa, Coprnice Zofke ... skratka, simboliziram tiste, ki niso veljali za najbolj ubogljive po merilih povprečnega občestva in podpiram drugače misleče. Zame je "narobe" prav :D
In pravljice so za odrasle, ne otroke ...

Če uporabim kar Kosmačeve besede in jih nekoliko prilagodim: "Blagor NAM, ki SMO pametni tako, da NAM je vse NJIHOVO pametno noro."
Dodatek malo za hec in malo zares. :D

Ljuba Svetloba, spomnim se te že iz mojega prvega posta, kjer si me hvalila in moram priznati, da sem ob tem kar cvetela. Ja, tudi nečimrna sem, hehe ... Pa to ni edini spomin nate. Spremljala sem te skozi vse komentarje na Aleksovih straneh. Občutljiva pozitivka z nesramno dobrim "uporabljanjem peresa".

Večkrat uporabim (pod tvojim sinonimom seveda) kakšne tvoje modrosti, ki sem jih našla ravno pri Aleksu, kjer si redna obiskovalka.

Tvoj način pisanja mi ravno tako leže na dušo in blazno blazno mi je potegnilo neko razmišljanje, ki sem ga našla na tej strani, objavljam le delček:

"Ostani. Ena beseda, a toliko odtenkov v njej.
Veš, dragi pesnik, zdaj se učim samo še odhajanja, ne, se popravljam, zdaj znam odhajati (cena? bolečina, krvaveče srce). In ljudje, eh ljudje - preveč sem jih srečala s kamnitim zvonom v prsih (kot pravi Svetlana M.) ... še najbolj tistih, ki ...
A čemu potem v mojih žilah beseda "ostani" - ki jo hranim za nekoga. Morda celo zase.
Monolog, vidiš. Pa še Poletje bo.
Zdi se mi, kot da skozi okna prihajajo valovi sardinske obale, vidim belo krilo, vidim razprostrte pesmi ... ampak bogve, če ni to privid. Bogve."

Vidiš, Svetoba, skorajda nevede sva si všeč. "Bogve, zakaj. Se duše res prepozna(m)jo med seboj? Ja, nekaj mora biti na tem, nekaj mora biti ...
Sem se tudi jaz kar stisnila k tebi, ko sem prebrala, kaj vse si prisrčnega napisala.

Dodajam vama še en svoj (nes)miselni konstrukt:

"Ni bila s tega planeta. Kot utrinek je padla z neke oddaljene zvezde. Ampak to sploh ni pomembno. Kljub tujosti se je prizemljila. Ker jo je našla Človečnost ljudi. Pravzaprav je bila ona tista, ki je prepoznala Človeka v človeku. In ni izgubila vere v ljudi, tako kot so jo sami."

Oba vaju objemam in vsi skupaj (praz)nujmo, še boljše (POLN)ujmo ŽIVLJENJE. In POMLAD. Ker kmalu po spet poletje ...

Anonymous said...

Jaoooo, raztresenka, mislim, da sem se pozabila podpisati.

Aleks, Svetoba - še enkrat, objema in pozdravlja vaju

Janja

aleks said...

tokrat pa takole, na kratkem potepu, tu in tam vmes spuscam komentarje v zivo... in tokrat tudi odgovarjam
- @ Svetloba, prav fajn se mi zdi tvoj zanos, lepo je, da se zmores spontano odpreti... bodi se naprej tako... svetlo!
- @ Janja, se enkrat hvala! samosovoje misli so mi pri ljudeh najbolj vsec (upam/zelim si, da so/bi bila tudi moja razmisljanja taksna), ker odpirajo nove poti...
in, ves, Svetloba pise krasne pesmi!

ljubezen... o njej vemo skoraj vse in hkrati skoraj nicesar, tako preprosta in hkrati tako zapletena...
(in veliko je magdalenic)

pa lepe praznicne dni zelim vsem!

Anonymous said...

Draga Janja,

berem, tiskam tvoj odgovor (ki je pesem v prozi), se potapljam vanj, jemljem, čutim, plešem, plešem, zares plešem. Sem. Srce se (na trenutke) krči in čutim, kako kri valovi in utripa(m) vsa.
Rada bi, da veš, da mi je neskončno toplo, noro, divje, ljubeče, prijetno ob Tvojem odmevu Besed (že dolgo nisem Besed pisala z veliko začetnico). Mislila sem, da … tam zunaj ni nikogar, ki bi …

Morala bi ravnokar napisat nek članek, ga oddati, a jaz sem vsa razlita v najinih besedah, draga Janja (tudi to mi je lepo, da se ne sprašujem/sprašujeva, ali lahko uporabim besedo draga – srce pove samo). Pa ne morem pisat poročevalnega članka (saj ga bom kasneje), zdajle sem preprosto razlita OB Tebi, s Teboj … Si dovolim)))

O, FAK, Kje pa! Si napisala in … zazvenelo in odzvenelo je v meni na moj
FAK)) ja …
(v meni plapola divje lepo, ker FAK pri meni je topel na vse strani)) Janja, vem, da veš (nasmeh srca).

In nese me v srce, samo v srce. V moč srca. Srce ima vedno moč. Spustiti vanj in iz njega. Toliko spuščanja je zadnje tedne v mojem svetu, da … Tako čista nisem bila še nikoli. Tako svoja. Tako mi je lepo. Matrala sem se dolgo (vem, da ni predolgo, ampak ravno prav). Zdaj se mi pa zdi skoraj otročje lahko vse skupaj. Torej, JE ali NI. Ničesar se ne da odvzeti, ničesar dodati. Sprejeti. Lju-BITI, kajne, draga Janja. Ljubiti je biti TI sam. Zdaj vem. Takrat je šele lahko drugi sam OB.

Ja, pravljice so za odrasle, ne za otroke, da zakrvavi srce, da se zmehča in otopli. Jaz sem malo tudi pravljičarke, veš (se smejim, ker … pa morda drugič več))

Hvala za »občutljivo pozitivko«, v vseh teh letih sem se spreminjala in ostala zvesta (v prebiranju in jemanju besed) pesniku Aleksu, vsi ostali s(m)o šli po svojih poteh, tisti, s katerimi smo se srečevali na blogih med pesmimi. Koliko vsega je bilo in kako dolgo sem iskala milino, toplino in Svetlobo in naposled pogledala v svoje ranjeno srce in jokala, jokala, jokala. Dolgo. In potem našla besede: »Pojdi, kamor te vodi srce« in sem šla za srcem.
Jesen 2013 je bila … jebena, mislila sem, da ne bom preživela, res, mislila sem, da je konec. Ker je tako bolelo. Prijateljica me je bodrila, da zdaj šele pride toplo in svetlo, kajti bila sem na dnu, draga Janja, na dnu oceana in se odločila za pot nazaj. Vedela sem, da moram nazaj. A vedela sem, da sem morala prav na dno.
Joj, kako ljubim življenje. Kako ga ljubim.

Tista prva leta pri Aleksu sem bila neumorna iskalka, zunaj sebe, in jasno, da nisem našla graala)) Nisem znala (in zmogla) sprejemati. Sebe. In odvreči teme preteklosti, otroštva. A rešila me je odprtost, bližina. Bližina. Ta rani in odreši hkrati. Treba je v Strah.
Zdaj sem na poti. Šla sem pogledat Strah. V Oči.

Bi rekla, draga Janja, da je v tebi ena taka fajn mešanica norosti, senzualnosti, topline, divjine, sonca in dežja … In SLIŠIŠ šepet besed. Tudi ti se ljubiš z njimi.

In moj odgovor na tvoj-moj citat:
Ostani. Ker Zvon v prsih topli, slišim noro divjo (mojo, tvojo, isto?) Pesem.
Ostani. Beseda, ki ni beseda in je ne moremo hraniti zase. Nikoli samo zase.
Dialog. Nikoli monolog.

Sardinska obala.
Belo krilo.
Razprostrte pesmi.
Nobenega privida več.
Poletje.

Kako že pravi Katja Plut:

»Ljubezen pa mi bo postavila roke
ob bok, me nastavila prepihu vrha,
spuščenih rok,
odbila pokrove ledu in odplahnila
vsako zanikanje
- ne bo metka, ki bi se imel kje ustaviti,
tako neskončna, nedoločena
in čista bom, da nož ne bo imel
česa zarezati;

mehkoba bo moja utrdba.«


Ne, ni izgubila Vere v Ljudi. Nobena izmed Njiju.

In Poletje BO. Tisto Poletje. Ko se vse začne.

Svetloba utišana v objemu Besed

Objem obema, draga Janja in Aleks

Hvala.
Hvala.

Anonymous said...

danes pa že cel dan
božam TA utrinek

(ki je pristal na sredi mojega srca)

in .... plešem:)


Svetloba

aleks said...

meni se zdi pa fajn to, da se dve sorodni duši srečata/najdeta prav tu, na mojem blogu!

Anonymous said...

In po na-ključ-ju sem našla zbirko pesmi Lidije Golc (Amarkordi), kjer mi odzvanja:

"Kako se življenje spremeni,
ko srečaš prave ljudi -
njih je sreča že čakati."

Janja, Aleks, jaz verjamem v večne utrinke. (psssst, ne povejta najprej)

Aleks hvala za.

Svetloba

aleks said...

eh, malenkost!
sicer pa je zahvala na moji strani, saj vsi vaši odzivi bogatijo ne samo mene, ampak tudi moj blog - in vedno se mi zdi fino, kadar se zgodi tako. torej kar. kdorkoli čuti, kdorkoli želi.

pa lep dan knjige vsem!

aleks said...

ne vem drugega, kot da objavim tvojo željo med komentarji, in...

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.