ali vem, kaj je božič

okraski vseh svetlih barv se bleščijo
v navideznem paradižu velikih in malih mest,
izveski kot v pravljici vabijo:
sladka medica,
domače kuhano vino,
najbolj vroča čokolada,
sladkorne pene in penice,
slastni prigrizki…
zdi se, da je treba samo iztegniti roko
in dlan bo polna dobrot,
kot da na svetu ni nikjer teme,
kot da nihče ne občuti strahu.
(samo nekaj kovancev je treba.
če le žvenketajo v žepu.)

med ličnimi stojnicami,
v nakupovalnih središčih,
pod zvezdami iz lažnega zlata in srebra
na ponarejenem nebu
glasno odmeva vsem znana pesem,
ali sploh vedo za božični čas…
oni, tam, daleč, seveda.
kupci mrmraje pripevajo,
ne da bi slišali, da pojejo pevci
o vseh ljudeh, ki ostajajo
pred zaklenjenimi vrati
svojega raja.

ali vem jaz, kaj je božič,
ali vidim jaz pred seboj
otroke prosečih oči,
lačnih ljubezni in kruha,
nemo kletev na ustnicah mladih vojakov,
pohabljenih,
padlih,
za srebrnike trgovcev s smtjo,
prezeble starce v zapuščenih hišah,
ki niso iz lecta,
osamljene med spomini,
samoto med štirimi stenami,
pogled, ki ve, da vse prehitro prihaja
poslednji izdih?
turobni sprevod nima konca...

ali polagam zadosti sebe
v preproste piškote,
ki jih kot kak kratkohlačnik
oblikujem z modelčki
in pečem za dar,
v stisk roke brezdomcu,
ki si je za praznični dan
nadel odvrženo rdeče-zeleno kapo,
da bi prošnja za pomoč ganila
in obrodila sadove,
v objem moškega, ki pozna
hlad božičnih puloverjev,
v bodiko na blogu,
v besede za mojo ptico?

božič bi moral prinesti
ljubezen, toplino in mir.
nocoj
(a ne le nocoj)
si želim takšen božič
povsod,
za vse.

© Aleks 2022

Datum objave: 23. 12. 2022