vedno si moj
vedno si moj
ko te boli
izdihujem dež
kamniti odtisi stopinj tvojih bolesti
odmevajo v mojih svinčenih korakih
po labirintih vse bolj zaprtih poti
žalost postane daljša od dneva
mrzle sence na zapuščenih zidovih objokovanja
ječijo kakor pozabljanje spominov
in jaz vem
vedno si moj
ko ni nikogar
s sipin iz pepelov sanj v tisočerih tonih sivine
kot živosrebrni srež pada name tvoja samota
in se razliva
čez moj obraz vdrtih oči
ožarjen
s trepetajočim sojem cigaret
ki si jih prižigaš ob vinu z drhtečimi prsti
in jaz vem
vedno si moj
ko te je strah teže let
je moj sen zrcalo tvojega sna
drevo sladkih plodov izgublja liste
ne da bi se dotaknilo jeseni
na golih vejah gnezdi praznina velike hiše
le zadnja lastovka
ki se ne more vrniti na jug
spi s povešeno glavo pod belo omelo
in jaz vem
vedno si moj
ko ljubiš
in si ljubljen
zvezde plešejo
na mojem nebu
za njimi v zanosni himni dajanja in jemanja
prelivaš sebe
v njegovo vroče moško telo
svet je muzika
in jaz vem
vedno si moj
tudi ko sem na dnu
pobožam tvoje lase
pišem zate
zelenim
nosim v črnih zenicah tvojo srečo
in vem
na krilih ptice
se vzpne
moja duša
Datum objave: 5. 1. 2013
7 comments:
Res ga imaš rad - za vedno!
(Ko bi še kdo znal tako imeti rda, kakor znaš in zmoreš ti!)
Love you, poet!
Srecno v novem letu in nazdravljam lepoti tvojih pesmi!
Love you, poet!
ni slo skozi, ne gre, bo treba zapisati drugace, hehe?
-@ tjaž, seveda ga imam rad (in ja, zmeraj). sem pa prepričan, da tako imeti rad ni nič kaj posebnega, da nisem jaz nič posebnega, in da je kar nekaj ljudi (sicer boljših od mene; tudi on), ki to zmorejo. mogoče samo ne pišejo.
on ve, kaj je bolečina. tudi zato jz nisem sam.
in besede so moje.
ps saj se zavedam (prekleto dobro), da včasih niti ljubezen ne more narediti čudeža, pa vendar…
in ti? verjameš v ljubezen?
-@ dragica, vidiš, ni problema, vse je šlo v redu skozi; hvala za želje, lepo, navdihujoče leto želim tudi tebi!
Aleks, o ja, verjamem v ljubezen, čeravno se je ne morem »dotakniti«. Verjamem v globino dotika dveh duš, čeravno pred tem boli. In občutim bolečino ko ne moreš imeti rad.
»Neudejanjena« ljubezen boli še bolj. Sam veš!
»… kam kričiš?« (iz tisoč in ena noč)
… kričim v gluho noč, v temino, kjer mi le praznina vrača odmev in zapolnjuje brezno duše.
viš, jz pa kričim vase... pa mi, se mi zdi, včasih, zmanjkuje prostora...
Post a Comment