unbeautiful madness
izmedju jave i sna
včasih moje besede strmijo vame obtožujoče
kot oči rablja tik pred koncem sveta
takrat jih sovražim
in se jih sramujem
moram jih skriti
odgriznem si jezik
in grem
in se zagrebem
v gluhem gozdu otrplih dreves
pesnik krvavih rok
brez kamna
brez križa
le sadeži na vejah
so čudno podobni obrazu v zrcalu
sonce je zdrknilo skozi črno luknjo v zidu
a pozaba ne zasuje spomina
gol stopam nazaj
drobci stekla pod prsti rdijo
vračanje vedno boli
(zapuščen vrtiljak v dežju vozi ob pesmi goslic v neznano)
sam sem
s srcem v grlu poslušam
pritajeni smeh v kotu sobe...
je moj?
© Aleks 2022
Datum objave: 11. 3. 2022
kot oči rablja tik pred koncem sveta
takrat jih sovražim
in se jih sramujem
moram jih skriti
odgriznem si jezik
in grem
in se zagrebem
v gluhem gozdu otrplih dreves
pesnik krvavih rok
brez kamna
brez križa
le sadeži na vejah
so čudno podobni obrazu v zrcalu
sonce je zdrknilo skozi črno luknjo v zidu
a pozaba ne zasuje spomina
gol stopam nazaj
drobci stekla pod prsti rdijo
vračanje vedno boli
(zapuščen vrtiljak v dežju vozi ob pesmi goslic v neznano)
sam sem
s srcem v grlu poslušam
pritajeni smeh v kotu sobe...
je moj?
© Aleks 2022
Datum objave: 11. 3. 2022
3 comments:
Težka pesem, dragi Aleks! Kot čas v katerem smo. Vsaj zame. A ko sem prebral na tvojih Milovanjih zapis o sanjah … sem se ji približal. Približno približal. Mnogokrat smo kot sužnji in ujetniki svojih sanj, v katerih nosimo in podoživljamo svoje spomine. Bodisi lepe, kot tudi tiste katerih pozaba bi bila bolj koristna. Da, vračanje boli. Tudi v akordih pesmi duše.
Drži se!
Matevž
hvala, dragi Matevž (več sem ti odgovoril pri vzporednem času).
vse dobro,
a.
Brrrrr...
Še najbolj rad bi napisal: nehaj sanjat ;-)
LPJan
Post a Comment