boli?
kako boli sovraštvo,
ne vem.
| mogoče boli kakor ljubezen, ko se prebuja sama pod prešito odejo sanjanih dotikov. nad mehko blazino spanca se razblinjajo še zadnji trenutki topline bližine, neizpeti poljubi na sončnih žarkih padajo z nepotešenih ustnic in puščajo na obrazu slane sledove solza. prazno telo vstaja z raztrganih rjuh s svinčenimi krili na prsih, razgaljeno v nebogljenem očitku pogrizenih nohtov, ki jih zaoblja krvavi polmeseček, v grenko zoro samote. |
 |
ne vem.
| mogoče boli kakor samota, ki odmeva gluhe stopinje zamolčanih korakov, zamrznjenih v hladu zakotne ulice brez neba, med vlažnimi stenami plesnivih barv, popisanimi z grafiti spominjanj, pod strehami ovdovelih hiš, ki so obledele od joka, kjer nad žlebovi iz bakra, ostarelimi v čeljustih zelenega volka, v osivelih gnezdih tu in tam še počivajo osamele ptice pred zadnjim letom na jug, kjer so vse ceste do sanj pregrajene z bodečo žico iz zarjavelih ostankov tišine. |
|
ne vem.
| mogoče boli kakor tišina, ki ne more več govoriti. kriki nemíjo globoko v grlu, in papir ne izpisuje hromih besed. nekega jutra noč požre sonce, molk postane črno zlato na gladini morja, ki ubija življenje pod sabo kot plaz, dokončno in brez sledi. kar ostane, je samo jek zdrsa konice noža po notranji strani lahti, ki zveni votlo kot en sam nepozabljen spomin. |
|
ne vem.
| mogoče boli kakor spomin na beg malega princa, ki hoče na repu kometa odjahati nekam daleč, za rojstni dan. kakor snežinke na novoletni večer se zdravice topijo v bleščečih kozarcih penine, ne da bi zaželele srečo v temo brezdanjih, lačnih oči. pogled se obrača stran, astronavt v srebrnem skafandru leti mimo večne lučke na oknu, in moški za mizo morda že ve, da so to odgovori na neizrečena vprašanja. |
 |
ne vem.
| s. pravi, da ne. da sovraštvo ne more boleti. in on je v življenju prečkal veliko mračnih poti. njemu se zdi kakor fanatičen ples bosih nog na razbeljenih tleh, ko zaslepljenost z občutki božanske moči pijano pohodi vsa druga čustva, in šele izstop iz risa prinese morda bolečino, pokrito s figovim listom sramu. (skomignem z rameni: ne vem.) jaz sem pribit na križ samo s težkimi, temnimi žeblji ljubezni, samote, tišine, spomina. |
 |
sovraštvo?
© Aleks 2013
Datum objave: 11. 3. 2013
10 comments:
Kako boli sovraštvo?
Sposodil si bom današnjo misel, ki je prispela v moj e-nabiralnik: »Nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim,
ki me imajo radi.«
Menim, da sovraštvo samo po sebi ne boli, kakor pravi tvoj S. Bolijo posledice sovraštva, boli prezir, ignoranca, boli molk, bolijo težki temni žeblji samote, kot sam praviš.
Toda človek, kot ga spoznavam skozi te pesmi izpovedi, vsega tega ne bi smel občutiti. Človek, ki nosi v sebi toliko ljubezni, toliko lepote, bolečine ne smel okušati. Kako to vem? Tvoja beseda pove vse! To ni prav. A žal, to je življenje!
Drži se, Aleks!
dragi tjaž, hvala za te tvoje lepe besede! pomoje, veš, nihče na svetu ne bi smel trpeti ne tako ne drugače, a če sem si sovraštvo zaslužil (če sem si ga. ne vem)... morda se takrat, ko bo odcvetelo, spremeni v odpuščanje, in morda bom celo vedel za to.
v kar verjamem, je plemenitost srca.
in če ima nekdo dobro srce... ali misliš, da ga to, da sovraži, res ne more boleti?
jaz ti želim, da si dobro.
a.
Dragi Aleks, tvoje srce nikakor ne more sovražiti. Po tvojih izpovedih tvoje srce ne zna sovražiti in ja, greh bi bil že sam po sebi, če bi ga nekdo sovražil. Pa skoraj ne verjamem, da bi se našel junak, ki bi bil tega zmožen. Preveč dobrega nosiš v sebi. Kako to vem? Tvoje besede povedo vse. Tvoja hotenja po imeti rad nam razkrivajo tvojo ljubezen, ki jo nosiš v sebi. Trpljenje pa je na svetu bilo in bo. Morda pa je to vendarle neko nerazumljeno očiščevanje za enk drug, bolj popoln svet, kaj veš!
Sam sem še vedno mnenja, da sovraštvo samo ne boli. Kakor tudi strah ni nek bav bav. Le vse to, kar spremlja sovraštvo boli. In če ima nekdo dobro srce, ne more sovražiti!
… še vedno pravim, drži se, Aleks!
hvala ti, dragi tjaž, a saj veš, kaj pravijo: pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni in tam nekje se najbrž tudi jaz kdaj potepam. človek pa včasih tudi nehote rani, ne da bi se sploh zavedal kdaj ali s čim. in ne, sebe nikakor ne vidim kot neko hudo dobroto, čeprav drži, da imam tiste, ki jih imam res rad, res rad (mogoče kdo kdaj misli, da ne, ali to vidi drugače, ampak kaj in kako čutim do koga, pa vendarle vem).
in ja, želim si, da na svetu ne bi bilo trpljenja, nikoli, nikjer; in če je res nekje onkraj nek lepši in boljši svet, bi se mi zdelo lepo, da bi se do tja prišlo... na drugačen način.
če ima nekdo dobro srce in sovraži, pa je pomoje to prav zato, ker je plemenit in kot tak pač toliko bolj prizadet, ranjen, četudi je nehote; a najbrž bi marsik(d)aj več razumeli (odpustili?), če bi lahko videli čisto do dna druge duše?
vse dobro.
a.
Če dovoliš - dejal bi, da je odgovor "skrit" v zadnji kitici. Torej: "Ne". Lahko pa kar sledi. Sicer pa zelo lepo!
lp, bralec
hvala!
ves jaz prav res zelim da ne (tudi tisto kar /in ce/ sledi)
lp a
Aleks, bleščeče!
Sam najbolj cenim kitico "spomin": vsi verzi asociirajo na "nebo", ki je na koncu - predpostavljam - "ne-bo"
odlično, se razume :-)
take interpretacije so zanimive... ko se pokaže, da verzi povedo več, kot sem mislil (ali, vsaj, nezavedno več kot zavedno).
hvala, tudi za pohvalo.
pa lepe velikonočne dni
vsem, pa če praznujete ali ne.
Juhu, za odtenek
je svetlejši dan ...
Kot novi papež
me veliki petek
uči skromnosti.
*
Tako majhne so
letos travne bilke,
da je vsak priklon
ob nabiranju za pirhe
vstajenje ...
*
velika noč -
vnuk zapoje pesmico
preko neba
Tako se mi je zapisalo te dni.
Če je že zunaj vse sivo, rjavo, blatno, naj bodo žarki v naših srcih, velika noč pa praznik za-upanja v vse dobro! Veliko svetlobe ti želim, dragi Aleks!
draga Alenka, hvala za lepe verze! meni so tisti o travnih bilkah prikradli na ustnice drobcen nasmešek, tebi, verjamem, je pa vnukova pesmica ogrela srece, kajne.
hvala za vsa voščila in dobre želje, tudi jaz želim svetlobe v očeh, vsem
a.
Post a Comment