melanholija dežja

Topel poletni dežek nežno škreblja na streho.

z nemočnim pogledom
spreminjam živosrebrne kaplje
v težko kačo sivega niča,
ki polzi v mojo notranjost.
toča drobnih svinčenk
v barbarskem plesu prebija moje okope.

Tiha molitev klavirja negibno obvisi nad kaminom.

ubijam samega sebe.
neusmiljeno tolčem
po zastrupljenih tipkah duše.
sozvočje disharmonije.
razglašenost moje biti.
vulkanski izbruhi nerazvozlanih bolečin.

Samota poletne noči me zaspano ovija v vonj slanega morja.

zaprem se v školjko.
ni sanj.
prazne misli se lovijo skozi temo
kot radioaktivne kresnice.
kot britev rezko režejo v moje luskine.
ranjeni zmaji tulijo v polno luno opolnoči.

Na drugi strani zrcala klečim pred teboj, ki te ljubim.

rotim te, razbij moj oklep.
ne daj mi, da poniknem vase.
ne pusti, da me moja trpka otožnost
z bridko slastjo izjoka
v ničvredni biser norosti,
med grenke meglice melanholije.

© Aleks 2006