8.1.08

enačbe srca

skupaj
je sam
most je zgolj privid
moje tavajoče duše

toplina
je mraz
iz krvi raztrganih sanj
je narisan moj smeh

svetloba
je tema
zvezde v mojih očeh
žarijo v obupu spominov

ljubezen
je sovraštvo

moje srce na razpelu
bije rekviem v tišini

ponižan do dna brez besed
ostajam tu
ker ne zmorem
umreti do konca

© Aleks 2008



14 comments:

VILINČEK said...

Tudi jaz sem danes meglena, veš.

Saj bo vse dobro. Verjemi v to.

En topel objem od mene.

VILINČEK said...

Vem. Prenagljena. A moram to spisati zaradi sebe, ker mi ne da miru.

Mislim, da ni nič privid. Poglej, tako močno si segel v naša srca, v moje srce. Kako moraš seči še tistemu, ki ti je ljub.

Ne bomo umrli. Mostovi ostajajo in jih gradimo naprej. Si en žarek, ki lahko prikliče solze in smeh. Prebujaš močna čustva. Ki so lahko zelo lepa, včasih tudi malo boleča. A čutimo se. V sebi nosiš eno energijo, ki se jo da, kar močno zaznati.

In to ni zgrajeno le iz spominov... pa še kako si živ.


Točno vem kaj boš napisla :))) in sem se ta trenutek nasmehnila.
Ampak jaz ne morem iz svoje kože. Ne morem.
In če začutim bolečino nekoga, jo grem brž celiti. isto počnem s sabo. Večkrat mi pomaga humor in tista živahnost... velikokrat pa tudi solze. Sem cmera jera, že od nekdaj. Včasih sem trmasta, da me ne premakneš niti za centimeter, po drugi strani pa tako mehka, da lahko samo pihneš vame in me bo neslo metre daleč. Enkrat sem na vrhu gore, drugič se plazim po tleh. Ampak se čutim živo, ker še vedno nosim v sebi globoka močna čustva.

Četudi kdaj tega ne priznam. :)) In v tebi vidim polno živlenja. Vidim ga.

Izbriši, če ti ni všeč moj komentar... ne bom se jezila. Jeza škodi lepoti :) In trma? To pa je le otroška muha, ki hitro mine. :))
Še vedno bom prihajala na tvoje strani. Še vedno.

Objem od Vilinčka!

aleks said...

draga Vilinčica, vedno se mi zdi lepo, ko koga kaj, kar napišem, tako ponese... hvala, ful.
kaj pa vem... včasih se mi zazdi povezanost nemogoča... kot neulovljiv privid... in enačbe srca tako blizu in resnične.
včasih, z nekaterimi redkimi ljudmi, pa čutim, da je. zares. in včasih tudi tedaj in zato nastanejo pesmi.

seveda se še beremo :)

lepo bodi,
a.

Matevz said...

Dragi Aleks!

Kar podarja, ni oddaljeno.
Kar ljubi, ni izgubljeno.
Kar upa, kliče v objem.

Ljubezen tvojega srca. Naj ta moč preraste vsako tvojo/našo bolečino in da umirjenim nasmeh na ustnice.
Ni samo beseda, je tudi dragocenost za dotik v duši in toplino v srcu!

Vse dobro, prijatelj!
m

VILINČEK said...

Samo preverjam. Dihaš? Dihaš!!! :))) Šalim se, ne mi zameriti.
Sem dobre volje ,veš in želim, da ta duh raznesem še na tvojo stran.
Ni od muh...je pa od nekoga, ki se hvali s svojimi krilci. Sem že enkrat razmišljala o tem. Kakšna so boljša pernata ali tista ki jih nosijo žuželke? :D

Drži se mi. Naj bo jutri zate lep dan in naj se vse skupaj, že danes začne. Čisto egoistično ti želim to, kar želim tudi zase. :)))

aleks said...

-@ Matevž, hvala!

-@ Vilinček, diham, živim in celo uživam (ta trenutek v eni special glasbi)... s krilci pa nisem na tekočem, sej veš, vragcem lih ne rastejo perutničke ;)

lahko noč vsem,
a.

Anonymous said...

Brez besed
ostajaš tu, Ti,
ki si beseda.

Zame svetla tudi, ko je najtemnejša in megla najgostejša.
Kot to noč.

Aleks, ostani Aleks!
Lahko noč, naj bo svetlo Tvoje jutro!

Al

Svetloba said...

"ponižan do dna brez besed
ostajam tu
ker ne zmorem
umreti do konca"

Aleks ... kaj ti delaš moji duši ... tako daleč in tako globoko, tako zares, da ... Zadnje čase toliko premišljujem o smrti, umiranju v zelo širokem smislu ... ne v črnem, sploh ne ... Smrt je v bistvu lepa metafora.

Pa da ne bi zardeval, halo ... Sprejmi pohvalo tako kot se spodobi, z dvignjeno glavo, ker ti si Pesnik. Ta pravi.

Svetloba

neikka-neikko said...

Enacba srca, joj, kako kruta in kako resnicna mnogokrat!!!

Sem se kar zamislila, ko sem pesem prebrala in se enkrat, ce sem jo prav dojela.

V tolikih plasteh zivljenja smo vedno vse, od ljubezni do sovrastva in od svetlobe do teme.

Lepo bodi(ta)!
O, n.

aleks said...

-@ Al, hvala! danes sem predvsem delovno (v odmoru za kosilo pa srkam vročo kavo in pišem komentarje na blog ;)

-@ svetloba, smrt zna biti lepa metafora (in včasih se tudi meni zdi, da bi bilo fino kar zapreti oči... samo potem, čez čas, mislim, da bi se rad spet zbudil), ampak tudi tako prekleto boleča resničnost...
farbam pač (tu, se bojim, mi ni kaj dosti pomoči… sicer pa, to ni vedno minus, veš, mi včasih kdo potem reče, da sm kjut zato ;))) no, zdej šele farbam...
pesnik pa... je velika beseda. za zdaj recimo, da pišem pesmi :)

-@ Neikka, tnx! sicer pa, saj veš, da je vsako dojemanje poezije "prav", kar pač komu verzi pomenijo (sporočajo). sem pa vesel, ko je odziv :)

lepo se imejte, jz se preklapljam nazaj na program "delavski razred",
a.

VILINČEK said...

Perutniške, take zapečene slastne na žaru.
Ne imeti takih kanibalskih :)))

Ma šalim se. Sem se spomnila na tisti vic. zakaj smo baje ženske kanibali? :D

Torej bo treba o teh letancah še razmisliti... :)))

Uživaj mi na svoji strani...
in še veliko sončnih dni zate. Čeprav se mi zdi, da je v Ljubljani megla. Naša sončna stran, ni kriva za to :))). Lahko pa ti pošljem nekaj toplih žarkov.
Je pa res, da se tudi tu že pri nas oblači. Prosim shrani jih, mogoče pa se še kdaj vrnem nazaj, ker jih bom rabila. :))

Objem!

polona said...

ahh... boli. žge. vrta...
in vendar... nekako te pesmi ne dojemam kot ful depresivne.
vsekakor pa vzbuja čustva, močne občutke. kar je dobro.

vse dobro, aleks!

Anonymous said...

hudo!
v veliko pomenih.
lp, bralec

aleks said...

-@ Vilinček, res je bolj švoh s soncem zadnje dni... (btw, od kod torej kanibalizem?)

-@ Polona, fino, da je ne.

-@ bralec, hja... hvala.

lep večer vam želim,
a.

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.