1.6.11

don kihot

ker je samo tako prav

čas viteštva je minil.
vendar nikoli ne veš.
pride trenutek, ko moraš
zastaviti garjavo dušo psa,
reči ne zasmehovanju
in se postaviti v bran moškega,
ki ga poznaš le iz besed,
ker je drag v nekem drugem, svetem spominu.
čeprav ti nisi tam.

čas bojevanja je minil.
vendar nikoli ne veš.
veliko strahov nosiš v sebi,
enkrat so mlini na veter in drugič spet
mlinski kamni okoli vratu.
zmagati kdaj pomeni samo
vztrajati na izbrani poti.
verjeti v srce v duši ptice.
v govorico srca.

čas ljubezni je minil.
vendar nikoli ne veš.
če pozabiš, kako je ljubiti,
pozabiš, kaj pomeni živeti,
in kadar pokoplješ sanje,
se jezik spominja le vonja pomrzle krvi
z okusom krizantem v jeseni.
tudi v obroču samote moraš slediti korakom v sebi.
imeti rad.

čas upanja je minil.
vendar nikoli ne veš.
morda jutri ne boš več tujec.
morda jutri ne boš več ujetnik besov noči.
morda bodo jutri vrata dobila krila in odletela.
samogovori bodo sprhneli kot oblačila nesmiselnih ritualov,
ko boš za njimi odkril melodijo,
zaigrano na cvetove sonca
čez temino neba.

© Aleks 2011

4 comments:

DROBTINICE SVETLOBE said...

Ni pesnika, ki ga cutim bolj mojega od tebe:)

Zamujam s prebiranjem, bila sem na vandranju po Mediteranu, a vedno, ko pridem do tebe, je trud poplacan!

Tvoje stopnjevanje paralelizmov prvih dveh vrstic v vsaki kitici sem takoj zaznala in piko za njima, res dobro ne le v izpovednem, ampak tudi stilskem oblikovanju pesmi.

Kot tudi sporocilnem "objemu",nikoli ne ves,morda pa se nebesa odpro in ne bomo vec tako sami, tako zapostavljeni in tako brezizhodno obupani.

Vendar je morda nekje sonce tudi za nas.

topel objem za pesnika, ki bi ga nekoc rada iz srca objela v zivo!

Dragica

Anonymous said...

Časa ljubezni nikoli ne pozabiš

Anonymous said...

takole bom rekla, "don kihot" po tvoje, mi je pomagal. me je rešil. pri meni je res minil čas upanja, zdaj je vse drugače. imam novo upanje. in ptici v duši so se zacelila krila. ponovno čaka na polet. brazgotine pa morajo ostati. da bom znala cenit, kam se prišla.
ta poezija je fenomenalna. celi me od znotraj. hvala aleks!

aleks said...

ne vem, kaj naj rečem... čeprav je toliko besed v meni - kot dež, ki ne more prenehati. pa saj zato so verzi, kajne?

ne samo, da nisem pozabil, ne samo, da se spominjam – vem, da imam rad. vsak dan. vsako noč.

in z brezupnim upanjem živim.

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.