vojakova pesem
na sončno popoldne v mestu
bi šel kakor vi
posedat s prijatelji,
pili bi pivo in se smejali
mimoidočim pogledom,
z navihanostjo mladih let
bi šteli ure, da se zmrači,
v vročem pričakovanju
prvih plahih poljubov,
objemov,
dotikov,
prvih vrhuncev strasti.
a vojna nas je čakala pred vrati pomladi.
noč se ni prebudila v ljubezen,
namesto rož je vzcvetela kri
iz ran mladih teles,
zarja je pordela kot nagelj v gumbnici
na dan, ko se slavijo junaki,
otroci pa so že pozabili, zakaj.
(morda tudi njih čaka vojna pred vrati pomladi.)
podobe prijateljev že bledijo.
brez nog,
brez rok,
brez oči
tiho izginjajo
kakor brezkončna reka obglavljene mladosti
brez povratka
vsak v svojo
ukradeno prihodnost.
kot prikovan
zrem v strah v pogledu na drugi strani.
v njem je želja živeti
enako živa kot moja.
neki drugi, hladni, oddaljeni prsti
pritiskajo na petelina.
in sem obležal, kot v snu,
med tovariši,
ki so padli z menoj
neizsanjanih sanj;
veter odnaša neodposlana pisma,
jecljave poskuse pesmi,
pretrgane fotografije na prsih,
posušene cvetove za srečo...
v ognju gori srce matere
s črno kuverto v rokah,
ki jo bodo pokončali spomini
na dete,
ki ga je vojna pokosila
pred vrati pomladi.
© Aleks 2022
Datum objave: 27. 2. 2022
12 comments:
Se (me) globoko dotakne... odlično, Aleks!
Vse dobro,
Professor
Čutil sem, dragi Aleks, da bo v teh dneh izpod tvojih prstov prišla pesem bolečine. V teh trenutkih strahu, trepetanj kaj drugega človek ne more pričakovati. Ko le ne bi bilo treba. Upam samo, da bo ta pesem kmalu le še grenak spomin in da bo tudi za za te ljudi le še pesem in ne realnost življenja.
Matevž
-@ Professor, hvala, seveda; ampak, veš, rad bi, da se takim pesmim sploh ne bi bilo treba izviti iz mene...
-@ o, Matevž, grozno mi je, ko - kot, predpostavljam, nam vsem - vse to spremljam, o tem razmišljam... hudo mi je. ker vsaka vojna je strašna. v vsaki umirajo nedolžni... resnično upam, da vendarle (in čim prej) zmaga razum.
vse dobro obema... vsem...
a.
Joj dragi Aleks, malo se je tipkovnica poigrala z menoj, kot vidim. Ampak važno je bistvo kar sem želel povedati.
Tudi meni je hudo. Saj umirajo itak samo nedolžni, čisto nič krivi, revni ljudje. Tako na eni kot na drugi strani.
Z mislimi in molitvijo smo pri njih!
m
kdo drug kot Aleks zna napisati tako pesem? kdo drug kot nekdo, ki pozna bol? kdo drug se lahko vživi v usodo?
krasno!
tako kot krasno poje vojak na linku...morda ne popolno, saj se tega ne pričakuje, a tako iskreno, polno čustev, da onemiš in se sramuješ določenih posameznikov.
https://www.index.hr/magazin/clanak/ukrajinski-vojnik-rasplakao-mnoge-pjesmom-ne-placite-za-mnom-ako-poginem/2343628.aspx?index_ref=naslovnica_magazin_prva_d
eh, Matevž, nič hudega, se zgodi vsakemu (meni pogosto).
ps bil sem na tvojem pesniškem blogu (utrinjanja). seveda tudi tebe ne pušča ravnodušnega...
(anonimni)
o, da ti poči srce… in tiste oči… pretresljivo, res...
za popizdit, kako mrzim vojno.
(zdajle malo trgam besede iz sebe… a vseeno… hvala za vpis, za posnetek… za ta dotik v temačnem času.)
vse dobro,
a.
Dragi Aleks,
strinjam se s prav vsem pred mano zapisanim. res krasna pesem (pa tudi fant na linku pretrese!).
Držite/-mo se!
lp,
bralec
bralec, najlepša hvala; saj sem si mislil, da se bo tudi vas mladi fant s svojim petjem dotaknil. ja, res je - držimo se, vsi.
vsem vse dobro,
a.
Nimam kaj veliko dodati k predhodnim komentatorjem (vrhunsko, Aleks); mogoče samo še to, da se mi dopade uvrstitev v rubriko "skozi prostor in čas". Napisal si časovno in nadčasovno pesem v enem - in temu mislim da rečemo lahko umetnost.
Poklon Pesniku!
LPJan
prav lepa hvala, Jan, za tvoj - čeprav nisem prepričan, da povsem zaslužen - komentar. tako in toliko zmorem, za ta (in druge) čas/-e.
če je ta čas sploh še primeren za poezijo... še posebej takšno, kot je moja.
a.
Dragi Aleks, naj dodam eno "pripombico" k tvojemu odgovoru na Janov komentar:
Tvoja poezija vselej najde prostor in čas, pa kakršenkoli čas že vlada med nami. S tvojo besedo ga lahko še bolj podoživimo, nam še bolj odpre srce in čut za vse kar se dogaja okoli in v nas.
Hvala ti!
Matevž
o, Matevž... hvala tebi.
Post a Comment