lobotomija
ne spominjati se
je lobotomija duše
v omrtvelih lovkah temnic peščenih gradov
razžrte kosti
ostankov sanj
neprizadeti pogled
kako ravnodušno odteka čas
leta. kapljajo. brezbrižno.
zavreči ljubezen
je lobotomija srca
samota ne krade sonca
ne bolečina ne žalost
temveč maske ponosa
ime se spreminja v izvotljeno lupino
ali pesmi
še govorijo?
ne spominjati se je lobotomija duše
zavreči ljubezen je lobotomija srca
ogledalo na mizi
slepa luna na razbitinah valov
odseva ednino
zrak ledeni izpod reže zaklenjenih vrat
v sobi z odprtim oknom ostaja
prazen prostor za srečo
ples v temi
brez soplesalca
za zadnji poljub
in je
kot bi življenja
sploh ne bilo
© Aleks 2013
Datum objave: 1. 10. 2013
8 comments:
dobra pesem iz težke teme.
lp, bralec
hmmmmmmmm, hmmmmmmmm
koliko skupnih obcutij nas zdruzije, tiste, ki pisemo o ljubeznih brez odziva...ali mrtvih dusah...
zelo vsec!
-@ bralec, težka kot moja duša...
-@ Dragica, hvala. vsaka bolečina je tako (p)osebna, in vendar pogosto tako prepoznavna v drugi duši, ko se izpove.
Se strinjam, drži: odlično upesnjena težka tema!
Ja, težka in hkrati lepa pesem. Malo egoistično pogrešam luč, svetlobo, vedrino. Vem, prisiljeno ne moreš pisati o nečem, česar ne vidiš. In morda bova morala oba še kdaj v Tempelj, da v njegovi luči uzreva, česar že dolgo nisva videla, a nama je bilo obljubljeno!
Drži se Aleks!
-@ Professor hvala
-@ dragi Tevž res težko opredelim, kaj je ta pesem. tema inm raz. jaz, nekje daleč. in hladen. prazen. vseen. kanček čustva na koncu? otožnost? morda. zakaj?
čutim jo tujo in svojo obenem. in potem spet tujo.
sonce mogoče znova posije v (s) katero od naslednjih pesmi.
hvala in bodi dobro tudi ti
Čutim težo, ki vre iz pesmi in hkrati mojstrovino združitve medicine in poezije!
tjaž, najlepša hvala!
lep dan ti želim,
a.
Post a Comment