amarcord

spominjam se,
ne kot bi bilo včeraj,
ampak kakor da se je zgodilo sedaj
(ravnokar),
devet besed,
zlomljena perut ptice,
zlomljena veja drevesa,
zlomljeno srce
dvojčka moje duše.

spominjam se,
kako sem drgetal v bolečini,
težki in temni
(pa je bila zgolj odsev tvoje),
jokal sem,
dokler nisem svojih oči spremenil
v sinje cvetove spominčic
za tišino bledega jutra,
za brezup samote noči.

spominjam se,
veš...
prve pesmi, ki sem jo spisal zate
(zdaj je le ena od mnogih)
iz črnila tvojih in mojih solza,
zajecljani poskus objema,
stisk nemoči
in vendar čez rob
poln ljubezni.

spominjam se,
da sem ti hotel biti morje
in zvezdno nebo
(velik, vseveden, večen),
in violinski ključ,
ki odklepa poti nazaj v življenje,
varuh tvojih sanj
in tvoj zavetnik...
kjerkoli, vedno s teboj.

spominjam se,
koliko dobrih želja
sem želel izsanjati tebi
(še vedno jih),
pripel sem ti sončnico na oblak
in za zaprtimi vekami vsak večer tiho
prosim zate,
ki si za zmeraj del mene
in moj.

© Aleks 2014



Datum objave: 6. 1. 2014

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.