veš, da včasih ne umreš, četudi se ti ustavi srce?

Danes vse zveni črno.
Drobne otožne krizanteme v meni opojno cvetijo.
Besede, ki jih ni, pišejo tišino.

Moje oči nimajo oken.
V dežne kaplje skrivam vesolja samote.
Zvezde ponoči ugašajo molče.

Teci, mali, teci, da te ne ujame tema…

© Aleks 2006

7 comments:

Lkjtra@ said...

na znam pojasnit z besedami, ampak preprosto samo začutim pesem.
nekatere pesmi, tudi če so še tako temne, mogoče le niso temne :)
lp

aleks said...

bežal pred spomini...

Lkjtra@ said...

jst bi tudi bežala :)
bežala v neznano, bežala pred neznanim...

aleks said...

ne vemo, kje je bolj (ne)varno, kajne?

Lkjtra@ said...

varno...
veselo, oz niti ne toliko varno...
ampak se mi zdi brez teže na duši, ta občutek da se išče...
da speremo to breme, ki nas mori.
pa lahko je tam, kjer smo tudi nevarno, ampak imamo občutek, da lahko več naredimo, letimo...
usaj zdi se mi. :)

Anonymous said...

Odprla sem danes naključno to tvojo pesem, ko bi bežala pred seboj.

Včasih ne umrem, četudi se mi ustavi srce.

Svetloba

aleks said...

lepo, da kdo zaide še sem :)
(saj so tudi pesmi zatočišče)
in, kar sem kasneje ugotovil: včasih umreš, četudi se ti ne ustavi srce...

lepo se imej,
a.

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.