boli?

kako boli sovraštvo,
ne vem.

mogoče boli kakor ljubezen,
ko se prebuja sama
pod prešito odejo sanjanih dotikov.
nad mehko blazino spanca se razblinjajo
še zadnji trenutki topline bližine,
neizpeti poljubi na sončnih žarkih padajo
z nepotešenih ustnic in puščajo na obrazu
slane sledove solza.
prazno telo vstaja z raztrganih rjuh s svinčenimi krili na prsih,
razgaljeno v nebogljenem očitku pogrizenih nohtov,
ki jih zaoblja krvavi polmeseček,
v grenko zoro samote.

ali še bolj,
ne vem.

mogoče boli kakor samota,
ki odmeva gluhe stopinje zamolčanih korakov,
zamrznjenih v hladu zakotne ulice brez neba,
med vlažnimi stenami plesnivih barv,
popisanimi z grafiti spominjanj,
pod strehami ovdovelih hiš, ki so obledele od joka,
kjer nad žlebovi iz bakra,
ostarelimi v čeljustih zelenega volka,
v osivelih gnezdih tu in tam še
počivajo osamele ptice pred zadnjim letom na jug,
kjer so vse ceste do sanj pregrajene
z bodečo žico iz zarjavelih ostankov tišine.

ali še bolj,
ne vem.

mogoče boli kakor tišina,
ki ne more več govoriti.
kriki nemíjo globoko v grlu,
in papir ne izpisuje hromih besed.
nekega jutra noč požre sonce,
molk postane črno zlato na gladini morja,
ki ubija življenje pod sabo kot plaz,
dokončno in brez sledi.
kar ostane, je samo jek
zdrsa konice noža po notranji strani lahti,
ki zveni votlo
kot en sam nepozabljen spomin.

ali še bolj,
ne vem.

mogoče boli kakor spomin
na beg malega princa, ki hoče
na repu kometa odjahati nekam daleč, za rojstni dan.
kakor snežinke na novoletni večer se zdravice
topijo v bleščečih kozarcih penine,
ne da bi zaželele srečo v temo brezdanjih, lačnih oči.
pogled se obrača stran,
astronavt v srebrnem skafandru
leti mimo večne lučke na oknu,
in moški za mizo morda že ve,
da so to odgovori
na neizrečena vprašanja.

ali še bolj,
ne vem.

s. pravi, da ne.
da sovraštvo ne more boleti.
in on je v življenju prečkal veliko mračnih poti.
njemu se zdi kakor fanatičen ples bosih nog na razbeljenih tleh,
ko zaslepljenost z občutki božanske moči
pijano pohodi vsa druga čustva,
in šele izstop iz risa prinese morda
bolečino, pokrito s figovim listom sramu.
(skomignem z rameni: ne vem.)
jaz sem pribit na križ samo
s težkimi, temnimi žeblji
ljubezni, samote, tišine, spomina.

ali boli,
sovraštvo?

© Aleks 2013

Datum objave: 11. 3. 2013

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.