moč noči ne splahni z dnevom
iz glave ne morem zbežati nikamor.
vse moje misli so tam in vsi moji strahovi.
kakor na pladnju.
vse neizjokane solze.
vse prečute noči in vse melanholije večera.
vsenaokrog je tema.
nikjer niti drobca svetlobe.
pa če odprem oči ali ne.
zato jih je bolje držati zaprte.
edini objem so hladni pomniki minulega in prihodnjega časa.
moj ledeni oklep.
ne stalijo ga vsi ognji pekla.
vanj se kot v krsto zabijajo ostri žeblji jalovih prevpraševanj.
do mrazenja utrujen nočem zaspati.
ker potem sanjam in se zbudim.
ne zmorem vstati.
ker je potem treba živeti.
samo ležal bi.
zaprtih oči strmel v prazno.
in se učil, kako misliti nič.
dokler ne bi znal.
ujet sem v samega sebe.
in le eno vprašanje potihoma kljuva.
kako si zvrtati luknjo v možgane?
da vsa samozaničevanja končno zbežijo.
da le rdeča pajčevina ostane na dnu lobanje.
da svet kakor blisk izgine.
da izgine za vedno za črnimi liki na sivini obzorja.
da dnevov ni več.
a se bojim, da niti potem ni pozabe.
© Aleks 2026
Datum objave: 22. 9. 2026
