najine poti

Vem, da me ne čakaš.
Samo želim si,
da bi me,

kadar se odpravim
na vlak, ki me nosi po najinih poteh.

V ranem jutru te vidim, kako vstopaš,
z lahkotnostjo angela,
ki se vzpenja na oblak,
se s prožnim korakom odlepiš od tal
in že si v vagonu,
skoraj kot da se nisi dotaknil stopnic,
tako visok strumno stopaš naprej,
kakor da te ničesar ni strah,
le tvoje oči begajo sem ter tja,
iščoč mene,
tvoj nemir in tvoj mir,
in se nasmehnejo,
ko ujamejo moj pogled,
dolg poljub
čez prostor,
čez čas.

In v njem je večnost.

V nokturnu somraka
stojiš na zadnji postaji,
objet z mesečino
dima iz cigaret,
dokler ne prispem na cilj,
kjer iz tvojih rok sprejmem
vso tvojo žalost,
sveto
hostijo iz sivega kamna, ki raste
in pada
naravnost v moje dlani ognjenega zmaja,
razprte v pričakovanju,
da jo zmeljem v prah
in te ozelenim,
ko se te dotaknem
s konico jezika svojih besed,
svoje ljubezni.

In jaz postanem ti.

Nekje na nebu
igram na klavir iz davno umrlih sonc
(le še njihove sanje cvetijo),
bel violinski ključ v mojem žepu
zaklepa vrata minljivosti,
v zrcalu mojih pesmi tvoja podoba,
na moji koži tvoj vonj,
v mojih ustih tvoj smeh,
živim te,
tudi tedaj, ko te ni,
ko stopam v stopinje tvojih sledi,
čakajoč.

In vse tvoje zgodbe so moje.

Vem, da me ne čakaš,
ne iščeš,
ne ljubiš
med sencami svojih spominov,
a si vendar želim,
s tisto silno močjo,
ki včasih premika zvezde,
da bi me.

© Aleks 2015



Datum objave: 7. 4. 2015

13 comments:

Anonymous said...

Tako lepa in tako polna žalosti je ta pesem... ej, Aleks naš!
lp, bralec

aleks said...

ej, bralec, selavi... semavi

Professor said...

Seveda je pred nami še ena odlična, Aleksova pesem (ali pesem za odlično, če želiš ;-) Bogata z vsebino in formalno tudi dobro izpeljana - čeprav jaz osebno bi si (in tebi seveda enako) želel bolj svetlih zaključkov. Te pomlad nič ne "zapeljuje"?
;-)

aleks said...

Professor, najprej hvala, ful. pesem je, kot pač doživljam svet. in sebe v njem. o pomladi pa... pravijo, da je pomlad najbolj depresiven letni čas (čeprav zame je to še zmeraj jesen). jasno, da je fajn, da je okrog nas več zelenja, modrine neba in predvsem rumenega sonca, čeprav od vsega skupaj trenutno zaradi (pre)obilice dela nimam posebno veliko...

Jan said...

Lepo + otožno = Aleksova poezija.
Sam kar dostikrat v tvojih pesmih najdem sebe in... hvala ti.
LPJan

Veter said...

Ja, tako lepo pišeš o ljubezni Aleks (čeprav res veliko krat tudi z bolečino)... naj te res kot pravi Professor kaj zapelje pomlad :-)
(lahko tudi pomladni veter ;-) ;-)

aleks said...

-@ Jan, hvala tebi za komentar(je); saj veš, da mi je lepo in težko, ko se kdo najde v mojih besedah. bodi dobro!

-@ Veter, hvala tudi tebi... a si ti pomladni?

lp vsem,
a.

Matevž said...

brez besed
deček ob polnoči čaka
drugega dečka

Globoka in polna spominjanj je ta pesem Aleks! Tako najdem se v njej tudi jaz!
Želim ti, da te pazijo Njegovi krilati prijatelji!

Matevž

aleks said...

ej, dragi Matevž, hvala za verze in lepo misel. veš, tako v Prvem kot v Drugem dečku je veliko žalosti in bolečine, zato... a tako, kot pravijo, je pač življenje (čeprav to ni glih moja fraza).

lepo bodi,
a.

Anonymous said...

Janja, če se še ustavljaš tu pri Aleksu, te prosim za kontakt, kamor ti lahko pišem. Ali ga bom pustila jaz. Samo sporoči, če se strinjaš. Hvala.
Aleks, saj dovoliš?
Svetloba

Anonymous said...

Najprej naj prosim Aleksa za dovoljenje. Aleks, če dovoliš, da pustim kontakt Svetlobi, ga prosim objavi.

Draga Svetloba! Ja, še vedno spremljam vse Aleksove pesmi. Brez njih je življenje postalo kar pusto, brezbarvno. V najlepšem obdobju svojega življenja mi je primaknil še kanček več, čeprav se zdi nemogoče; in v najhujšem obdobju me njegova poezija pripravi, da lahko čustva spravim ven in se razjočem.
Rade volje ti pustim kontakt, oprosti, ker tega prej nisem opazila. Prebrala sem vse tvoje komentarje in zdi se mi, da si Aleksu v letih spremljanja in občudovanja njegove kreativnosti postala resnična prijateljica.

Evo: janja.rak@siol.net.

Lepo te pozdravljam in se veselim pisanja s teboj. Resnično si mi ljuba.
Janja

Dragi Aleks! Gornje vrstice so namenjene tudi tebi. Ne bom se ponavljala, saj že veš, kako čutim tvoje PESMI.

Oba naj nocoj posuje Perzejev dež ... solze sv. Lovrenca. Je namreč noč (ne)izpolnjenih želja :))

P.s.: Svetloba, upam, da sem prava Janja. :))

Anonymous said...

Janja, čas, čas, odhodi, prihodi, vedno smo, sem, si tu nekje. Poglej, čas, pravi čas ni nikdar izgubljen. Po res doooolgem času sem postala tu. Spomin na Pe-Sem me je vrnil. Janja, hvala za kontakt, te poiščem kmalu z besedami. Svetloba p. S. Prava, prava, brez dvoma.

Anonymous said...

Janja ... nazdravljam najinemu poetičnemu pisanju. Perzejev dež ni nehal deževati. Svetloba

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.