ko bom odšel

ko bom odšel,
se bom vrnil
na tisti najbolj samotni kraj,
kjer sem se rodil v svet,
med mrzle vetrove in slana deževja
zaledenele zaveze tišini,
v deželo, ki nima besed,
kjer skozi molk leto za letom drsijo
dnevi, podobni umirajoči jeseni
in kjer je brezglasje joka
uspavanka
za zapuščene duše.
v prgišču puste zemlje,
razbrazdane od zatajevanih solza,
bom pognal korenine
in se odpravil na potep
od roba do roba obzorja.
edina priča skrivnih ljubkovanj,
prekritih z biserno peno valov,
bom gol in poln poželenja
z zimzelenim listjem
v brezkončnost časa šumel pesmi
z okusom po ustnicah moških,
zaljubljenih v moje ime
v temnem plamenu užitkov belih noči.

© Aleks 2010



Datum objave: 22. 1. 2010

med sipinami

sončni žarek na temni dlani
požgečka moj poljub.

njegov smeh me nosi
skozi tišino peska,

ko vame vtiskuje zgodbo,
drgetajočo, vzbrstelo iz zvezd,

ki se bleščijo
v globinah črnih oči.

puščava je mir
v noči srca.

© Aleks 2010



Datum objave: 11. 1. 2010

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.