skomig

lep moški,
gospod,
zlatolasi angel z gubicami okoli oči,
ne toliko zaradi let,
bolj od življenja,
s pogledom, v katerega padem, ko se ozre proti meni,
sladek in gost javorov sirup, topel medvedji objem.
za eno noč dotik mojih prstov očara njegov nasmeh
polnih in čutnih ustnic, beneško rdečih, ustvarjenih
za dolga srečevanja poljubov,
za kanec otožnih,
z okusom zadnjih češenj ob koncu poletja.
moj jezik oblizne njegovega
z zublji gorečega v ognju pekla.
zaplavam vanj.

lepo je drseti z njim v pozabo.
ne vem, zakaj,
toda z mano se ljubi.
tako nežno, tako pazljivo, tako predano,
kot bi bil zelo krhek in zelo dragocen
(in jaz za trenutek pozabim, da nisem).
kakor bi prvikrat zavrtel poželenje s strastjo,
zakoplje glavo v moj vrat,
zadihano zdrsne z roko pod pas,
zaječi, prosi,
potrebuje me povsem v sebi, globoko, globlje, najgloblje,
zlijem se z njim,
zajokam vanj,
v njegovem telesu zapolnim
svojo praznino.

potem si še malo pustim ostati ne sam.
v baru plačuje drago pijačo
za prgišče mojih cenenih trenutkov.
zunaj kadiva.
pijan od teme, ki se boči nad mano, od samote, od bolečine,
se gugam na zadnjem krajcu lune
in nizam besede kakor za pesem.
ne spominjam se zanj, a
všeč so mu oblike solz, ki jih puščajo za seboj
sledovi mojih spominov.
vpraša me, kaj počnem,
in rahlo zardi,
ko mi pove, da prihaja iz vojaške družine.
moje misli skomignejo -
tudi civili ubijamo
.
.
.
duše.

© Aleks 2011

Datum objave: 30. 11. 2011