pozabljenje

Nekega davnega dne,
ko bom na drugi strani življenja
miren in tih negibno objemal samoto,
bo moj odsev v tvojem pogledu zbledel.
Podobe mojega smeha
se ne bodo več poigravale s teboj.
S tvojih dlani bo izbrisan okus
dolgih potovanj po mojem telesu.
Tvojih ustnic ne bodo več žgali
vihravi ognji mojih strasti.
Ne boš več znal izgovoriti
nekdaj tako ljubega imena.

Morda te bodo tisto noč
kakor sence izgubljenih sanj
obiskale moje besede,
burne, razvnete, polne želja,
in hkrati sladke, nedolžne, ganljive,
ki sem jih šepetal, ves zardel,
ko si me ljubil.

Morda se bo za trenutek
nekje globoko v tebi
zganil objem pozabljenega fanta,
ki si mu neke slane noči
s svojim poljubom,
s svojim prvim plahim poljubom,
vdihnil življenje.

Morda se boš takrat
sam pri sebi nasmehnil,
zabrisano, komaj opazno,
s sledjo otožnosti v jantarnih očeh,
ko boš zrl v dogorevanje sveč
nad neznanim mestom
nekje daleč, daleč proč.

© Aleks 2006