odhod

Tvoj pogled v barvah zaspanega morja
(mehek kot žamet in trpek kakor prvo vino)
osramočeno prosi poljubov.

Divje krike solza
v strahu skrivaš
za spevi slapov v daljavi.

Most iz mavrice povezuje samo dve daljni obali,
ne pa tudi dveh duš.
Vez med njima se trga,
lomi,
izginja,
razblinja,
v nič.

Boli, a ne morem ostati
(oči iz jekla, ki niso poznale ljubezni,
nemirno lovijo usodo zmeraj daleč na robu obzorja).

Moje srce je manjše od srca netopirja,
tvoje mogočno kot reka in gore
in skrito indijansko pokopališče,
kjer ponoči zame opevaš stare legende.
In vendar nisi dovolj močan,
da bi me zadržal v njem.

Z razpokanih ustnic
oblački žalosti padajo v mrak.
Črne so črke besed.
Bridkost ne izbriše izdaje
in usmiljenje ne bolečine.
Ker se poslavljam,
ker odhajam,
ker te zapuščam,
zavit v droban pršec slanih brzic.

Tvoj nasmeh
mi ne pomeni ničesar.
Nikdar več ne boš odkrival
mojega poželenja
v svojih žejnih, osamelih dlaneh.
Le vonj mojih sanj
lebdi na tvoji verandi,
kadar zapreš oči.

Dlje kakor večnost si iskal odsev moje podobe
na vseh obrazih po svojih mračnih poteh.
Ni ga bilo.
Pa si se počasi odpravil še ti.

Morda si verjel,
da se bom smejal v sonce,
s peklenskim odbleskom v očeh,
ko si bežal v smrt.

A sem poraženo tulil v temo
in si razklal srce
(s krivdo, ki ni bila moja),
tisto prekleto noč v samici na dnu moje duše,
ko sem te izgubil za vedno...

© Aleks 2006