19.4.11

tisoč in ena noč

ne spim
bojim se
pokrit z odejo do brade
stiskam zobe
široko odprtih oči
strmim v mrakove v sebi
drgetajoč
telo je krik

nikoli ne slišim tvojih korakov
prihajaš neslišno
kot bi ne bil resničen
a prideš vedno
prav vsako noč
rahlo pijan stopiš k meni
z noži v očeh
mali čas je za smrt
rečeš
in vzameš
grobo objestno
kakor da sploh nisem svoj
vse kar ti morem dati
v zameno ne ponudiš ničesar
celo tisti trenutek naslade
je bolečina

potem dobi igra
različne odtenke
tvoj zaničljivi nasmešek
mi žge drobovje
brce so včasih besede
in včasih tišina
zbrcan v kot pod udarci ječim
kakor bi butal z glavo ob steno
skrčen vase
skoraj neviden
boli
včasih me opazuješ
prezirljivo ukrivljenih ustnic
s studom v skomigu ramen
kako negujem vejo ki si jo zlomil
da zeleni naprej
divje
kot droben deček
ki se je pravkar izvil v življenje
in ne verjame v smrt

pogled zatrepeta
po moji voljni zasanjani koži
rob britvice
zdrsne počasi
z radovedno nežnostjo blazinic prstov
v mehki baržun barve breskove svile
zareže urno
s presenetljivo ostrino
globoke zardele poti do nikamor
cigaretni ogorek
ugasnjen na moji roki
pušča pekočo sled
kot nemi ugriz
da vstajam ranjen
slep od solza
zaznamovan
s krvjo sebe

na koncu odideš
(odideš vedno)
ne vem kdaj zapreš vrata za sabo
ali kako
a vem da jih
ker za njimi umiraš od temnega smeha
krohot groteskno odmeva
po zavitih stopnicah mojih noči
in vsako noč je
kot bi od mene odšel
prvikrat

ko se zdani
se vrneš
čez dan si ob meni
kot tiha ljubezen
z objemom
s poljubom
z dlanjo na čelu
s svojo temo
ali samo s tem da si

vse dokler znova
ne pade noč

© Aleks 2011

7 comments:

DROBTINICE SVETLOBE said...

...

Pesem, ko boli, kot znajo boleti vse tvoje pesmi...

z noži v očeh
mali čas je za smrt
rečeš
in vzameš
grobo objestno
kakor da sploh nisem svoj
vse kar ti morem dati
v zameno ne ponudiš ničesar
celo tisti trenutek naslade
je bolečina

...
kako dobro, dobro, si ubesedil grozo in trpljenje, ponizanja duse in telesa.
Dobra, a tako tragicna pesem.

Ne daj se, aleks, nazeni temo, odpri okna svetlobi, ti to znas, zmores.
Objem, Dragica

Alenka said...

Ne v tisoč nočeh,
v eni se luni zgodi
balkonska pravljica.

Aleks,
prav lepo te pozdravljam v to aprilsko (pol)noč - ko luna pojema, nevidna v rosenju).

Bodi pomladno!

Anonymous said...

Pozdravljen, Aleks!

Zadnji mesec dni preživljam v tvoji družbi, čeprav tega sploh ne veš … Menim, da prava poezija ni nikoli sama sebi namen. Je odprt prostor in v svojem skrajnem dometu kraj Srečanja, soba Pričevanja. S pesnikom se moraš zbližati ... on s tabo in ti z njim, a ne? :))

Pišeš preprosto neverjetno! :) Nekatere pesmi sem mlela več dni in ob njih razmišljala, se prepoznavala in čudila … spet druge sem prešla na hitro, morda zato, ker se nisem našla v njih; tretje so me očarale zaradi neizmerne strasti in radoživosti ... A vse, prav vse, od prve do zadnje so me zapeljale z lepoto besed, njihovo polnostjo in precizno izbranostjo, izčiščenimi občutki in ciljanimi predstavami! Sem namreč večna zaljubljenka v besede, huda besedoljubka … ja, dokončna! :))

Brala sem in v meni so se vzbujala neka daljna obzorja, ki jih še ne poznam ... ali pa sem se spomnila kakšnih trenutkov iz preteklosti, zato se je budila nostalgija, ki jo ljubim ... včasih so se predramile skrite sanje ali morda neizpolnjene ljubezni in neizpovedani »grehi« ... in spet so se v meni vzbudile emocije ... ja, nostalgija in hrepenenje ... razum je le toliko prisostvoval, da sem razumela, kaj čitam ... vse drugo je ostalo v domeni čustvenega sveta …
Potovanje sredi viharja ... Tako me je potegnilo, da sem se čutila globoko v drobovju; in niso bile le besede tiste, ki so me presunile, niti niso bili le možgani tisti, ki so brali: v meni je razbijalo srce in nekje, pa ne znam opredeliti, kje, je bolelo ... so pesmi, ki jih preprosto ČUTIM. Še predvsem tiste, ki opevajo žalost in bolečino … bržkone je med trpljenjem - kakršnimkoli že - in menoj neka usodna privlačnost! ;) :))

Uf, nakladam! No, to sem ti morala povedati, Aleks, saj je prav, da tudi pesnik ve, kaj je bil sposoben zbezati iz bralca, mar ne? Ful sem vesela, da sem naletela na tvojo POEZIJO!

Janja

Anonymous said...

Aja, še to! Vse tvoje delo je zame na nek način Tisoč in ena noč ... tako kot je naslov pesmi, pod katero pišem tale komentar ... Zame si ti t.r. Šeherezada ... vsak večer mi poveš eno pesem ... nekatere večkrat ... vsakič drugače, a prav vsak večer, ko potrebujem Pesem ... ja, zame si lahko Šeherazada ... Pa najbrž tako vsak potrebuje svojo, kaj praviš ... :))

Janja

aleks said...

-@ Dragica, to so samo noči, moje noči. tisto edino, kar šteje, je zapisano v predzadnji kitici. res.

-@ Alenka, ja, v eni luni se lahko zgodi... marsikaj. včasih vse.
- topel pomladni dan
pomen besed pada
v polje neznanega -

-@ Janja, hvala za tvoj iskren komentar, saj je kar preveč lep in je težko kaj reči nazaj. jz samo... pesmi so pač... moje. mislim, da v vsako položim največ, kar lahko.
res hvala, ful.

v nočeh utapljam demone in vsako noč bi lahko bilo tisoč pesmi. ali in kaj povedo, ve lahko samo bralec. tisti pravi.
so pesmi, ko si želim kaj izbezati iz bralca... karkoli. kakršenkoli odziv. ne gre vedno - ali sem jaz premalo močan ali pesmi ne najdejo pravega, ne vem. vendar z vsem, kar čutim... bolečino, strah, ljubezen... z njimi iščem - želim - odgovor.

Anonymous said...

Janja je tako lepo opisala, kaj se dogaja v bralcu, ko bere Tvoje pesmi, dragi Aleks in sem se vprašala? Čemu ti nisem nikoli napisala tega, kaj so tvoje pesmi povzročale (v) meni?
Včasih so besede tako premalo, ko pa ti že itak vse poveš.

Jaz se večkrat sprehajam med njimi, med tvojimi pesmimi ... toliko vsega je. Toliko vsega. Včasih se mi zdi, da ti je uspelo vsakega izmed nas malo posrkati vanje in da bomo za vekomaj tudi v njih.

Besede so lahko vse. Res so lahko.
In lahko so tudi nič.

Tema pa ... najtrša tema vedno naznanja zoro, jutro. Tema je največja tik preden se zdani.

Hvala tudi Janji, sem zares uživala v njenem uživanju Tvojih besed.

Svetloba

aleks said...

Svetloba, hvala... besede so nič, ampak jaz ne delujem drugače, pišem skoraj kot diham. lahko bi seveda besede tudi samo mislil ali govoril v veter, lahko bi jih zaklenil ali zdeletal... a če res kdaj pridejo do bralca... zanj koneckoncev vendarle so (vsaj nekatere zagotovo).

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.