zapleši z menoj

spisano za T., ki si je zaželel brati o osamljenosti v ljubezni

I.
Sanjam ga. Vsako noč ga sanjam. Zmeraj njega. Zmeraj samo njega. Zmeraj iste sanje. Moje sanje, ki so bolj resnične kot moje življenje.

Stojim na terasi hotela, malo majav v nogah, naslanjam se na ograjo in strmim v temo. Tla so globoko, globoko spodaj… V daljavi morski valovi nežno poljubljajo drobne kamenčke na obali, topel vetrič se poigrava z vejami dreves, le zvezde so bele in hladne in daleč.

Zadnji večer smo tukaj. Hrepenim samo po tem, da bi se nocoj zgodilo nekaj edinstvenega, nekaj čarobnega, da bi kot Pepelka očaral svojega princa in dobil svoj prvi pravi poljub. A vem, da se bom moral brez ognjemetov vrniti k domačemu ognjišču. Ostal bo samo grenak pepel spomina… in morda košček sanj, pretkan s koprnenjem.

Iz zadnjega žepa kavbojk potegnem ploščato stekleničko. Še en požirek vodke. Še en požirek pozabe.

Tihi koraki divje mačke na terasi. Ni mi treba obrniti glave. Vem, čigavi so. Kar pobira me. Od lepega in hudega hkrati. Kot sneženi mož, ki ga je obsijalo prvo pomladno sonce.

Vsak trenutek z njim je dragocen. To so edini trenutki, zaradi katerih je vredno živeti. Zaradi katerih se ne poženem v globino.

Stopi k meni in mi potegne steklenico iz rok. Ni vljudno piti sam, pripomni, in v dolgih požirkih pije iz nje.

Zvoki glasbe priplavajo do naju. The Last Waltz. Zadnja pesem, kot vsak večer. Narahlo se mi prikloni, kot bi se mi hotel rogati, in doda, z glasom, ki je resen in posmehljiv hkrati, daj, zapleši z menoj…

Njegove roke se oprimejo mojih bokov. Privijem se k njemu. Oklenem se ga okrog vratu. Čez nekaj časa zaprem oči in mu položim glavo na ramo.

Najlepši fant pleše z najlepšim fantom, mi zašepeta na uho. Nočem, da se ta ples kdaj konča. Tudi jaz ne, odgovorim.

The last waltz should last forever…

Ustavi se in me poišče v temi. Njegova vroča dlan objame moje ledene prste. Pridi, reče vabeče, nocoj nočem samo plesati, nocoj hočem poleteti s teboj.

Z lahkotno kretnjo preskoči ograjo terase. In jaz za njim. Nagne se naprej. In jaz za njim. Res znaš leteti, vprašam, bolj tako, iz radovednosti. Ničesar se ne bojim. Dokler me drži za roko, se ne bojim ničesar. Znam, odgovori, in se mi zaupljivo smehlja. Saj je čisto enostavno. Samo dovolj močno si moraš želeti.

Počasi padava… navzdol? navzgor? Ne vem.

Zvezde so oranžne, tople in čisto blizu.

Te je strah, me vpraša čez čas. Seveda me ni. Vseeno zavzdihnem, ja, ker vem (ne vem, kako, vendar vem zatrdno), da me bo potem objel in poljubil in pokončal za zmeraj.

On je moj neukročeni panter in jaz sem njegov ognjeni zmaj.

Zjutraj se prebujam osramočen in prestrašen. Umazan. Sovražim samega sebe. Svoje pregrešne misli, svoje izdajalsko telo, svoje lažnive sanje (čeprav se jih vsak večer, ko ležem v posteljo, trudim priklicati. In se zato še bolj gnusim sam sebi.). Samo eno željo imam, eno samo vročo željo. Da ne bi bil tak, kot sem. Da bi bil tak, kot so drugi. Da bi bil normalen.

Ali vsaj, da bi bil mrtev. Čeprav ne bi nihče jokal za menoj.

Ali si lahko mrtev in hkrati sanjaš življenje? Ali si lahko samo živ in hkrati sanjaš smrt?

Le kako dolga je večnost?

Prekratka, da bi v njej izsanjal vse svoje sanje.

Z njim.

Kajti njega, ki ga sanjam, ne morem sovražiti. Čeprav bi ga rad zradiral iz svojega spomina. Ne pa tudi izbrisal iz svojih sanj. Ker samo v teh sanjah sem jaz lahko jaz, samo v teh sanjah sem lahko njegov, samo v teh sanjah… se lahko… ljubim… z njim… brez vsakega sramu, brez težkega občutka krivde, in ne da bi se spraševal, kaj bo potem.

V resničnem življenju skupaj igrava v dramskem krožku. On je Romeo in jaz sem Mercutio. Se lahko učiva skupaj, mi predlaga neko popoldne, potrebujem nekoga, ki me bo poslušal in mi kaj… prišepnil… Zadnjo besedo izgovori s tako čutnim glasom, da se moram urno obrniti stran, ker zardim do ušes.

Nacejava se z vodko. Danes vadiva prizor z balkonom. Igrivo skoči na mojo posteljo in me za trenutek prime za roko, kot bi me hotel umiriti. Moral se boš pretvarjati, da si moja Julija, mi pojasni z izkrivljenim nasmehom na ustnicah. Potem se hitro odmakne in smukne v svojo vlogo.

Čista poezija njegovih besed me omamlja bolj kot vsa pijača, ki jo zlivava vase.

Jezik se mu že rahlo zapleta. Zleze čisto k meni. Za droben hip začutim njegov nežni, topli dih. K sm pijan, sm tko horni, se zasmeji, ampak njegov smeh je votel in počen, dej bod moj…

Ja, privolim, brez obotavljanja, a z zadrgnjenim glasom, ja. Vse moje življenje se strne v ta trenutek.

Poljubi me. Vrti se mi. Čutim njegove dlani, potne, negotove, trepetajoče, kako drsijo po mojem telesu, srce mi razbija in v ušesih mi šumi, kot bi se utapljal. A bom umrl, zadrhtim čez čas. Upam, zamomlja zadihano. Prepustim se mu, da me popelje onstran. Poletiva skupaj, kot v mojih sanjah. Le da je ekstaza smrti še lepša, kot sem si kdajkoli predstavljal.

Kadar zaklenem vrata svoje sobe, je moj. Čisto moj. Ves moj. Včasih se opijeva, včasih zadeneva. Kar počneva, ni prav, me uči, ampak k sm zadet te čm met… Jz pa tebe, ponavljam za njim, njegov pridni učenec, njegov zvesti črnošolec, sej drgač ne, lažem. Njemu in sebi. Predvsem sebi. Seveda ne, me s prstom krcne po nosu, glih tko kt jz… Nobena pedra nisva… Ne, takoj soglašam, oni se majo radi, midva pa mava sam seks… Pa še to sam k se vsujeva, doda, z nasmehom na ustnicah. Ne v očeh. Nikdar ne v očeh. (samo zakaj, zakaj se mi zdi, kot bi me brcnil v trebuh vsakič, ko mi govori o tem? zakaj ves čas mislim nanj? zakaj mi je njegovo ime dragoceno bolj kot najlepša pesem? zakaj se mi zdi, da sem živ le, kadar je on kje v bližini?).

A ko stopiva ven, se svet postavi na glavo. Tam sva zgolj kolega, ki se vidita dvakrat na teden v dramskem krožku. Niti prijatelja ne. Za to ima druge fante. Z njimi se pogovarja in smeji, z njimi hodi na pijačo in v kino in v gledališče, na koncerte in na žure… Druge fante, ki jih sovražim. Iz svojih najglobljih globočin.

Če se po naključju znajdeva skupaj, se pretvarja, da me komaj pozna.

Nikoli me ne pozdravi prvi.

V krožku nikdar ne prisede k meni.

Njegov pogled nikdar ne lovi mojih oči.

Včasih je na hitro celo videti, kot da mu grem rahlo na živce. Čisto mimogrede se mi posmehne ali ponorčuje iz mene. Ne tako, da bi lahko bil užaljen, čeprav me njegovo vedenje skeli… skeli, da bi tulil kot garjav pes v polno luno. Vse tiste lačne noči, ko si ga tako noro želim ob sebi.

Vrača se k meni, skoraj vsako popoldne. Govori mi, sej sam mal eksperimentiram s tabo… V življenju moraš probat vse, anede? Vse, se strinjam. Sej k nama ne bo več zanimiv… k nama bo ratal dolgcajt, bova pa nehala, ne?

Nikoli ni dolgčas.

Najina poslednja noč. Najina edina noč, pravzaprav. Odpelje me na izlet v Benetke. Nazdravljam mu z viskijem, požiram solze in ga vlačim po najbolj zakotnih ulicah, da bi ga lahko objemal in se poljubljal z njim. Prespiva v cenenem motelu blizu avtoceste. Zakaj samo ihtim v njegovem naročju? Ker vem, da bo zjutraj odšel, ne da bi se še kdaj ozrl nazaj.

Moški, ki ljubijo moške…?

Me bo sploh kdo kdaj imel rad?

Vedno bom zavržen, kajne?

Zapeljal bom smrt in jo poljubil na njene zastrupljene ustnice.


II.
Plešem. Z zaprtimi očmi. Sam. Kot da je glasba samo moja. Odvrgel sem srajco in drobne potne kapljice se lesketajo na moji porjaveli koži. Svetloba pisanih luči se blešči v njih, kot bi bilo moje telo še eno plesišče. Ki te vabi, zapleši z menoj.

Plešem. Da bi očaral. Da bi zapeljal. Da bi imel. Imel. Nekoga, ki bi me objel… stisnil… želel. Ki bi me imel rad. Čimbolj rad. In jaz bi imel rad njega.

Plešem. Da bi našel ljubezen.

Od nekdaj hočem najti ljubezen. Odprl sem številna vrata in pokukal noter, da bi videl, kaj je za njimi. Našel sem žgočo privlačnost. Našel sem grobe želje. Našel sem neukročene strasti. Našel sem mehke objeme in divje poljube. Našel sem trenutek topline drugega telesa. Našel sem spati z nekom. Našel sem medeni okus popolne predaje.

Ne, vrat v ljubezen nisem odkril. Nekateri pravijo, da ljubezni sploh ni. Da je ljubezen samo legenda, ki se predaja iz roda v rod, iluzija, s katero si odrasli lajšajo življenje. Podobna tistim o zmajih, ki si jih izmišljam jaz, da bi preživel.

Našel pa sem zaljubljenost. Zaljubim se lahko v karkoli. V trave, reko, drevo ali kamen, v knjige, ki jih berem, v pesnike, ki jih pišejo, v junake, ki živijo v njih. In celo v resnične fante, včasih.

Rad sem zaljubljen. Biti zaljubljen je božansko. Biti zaljubljen je, kot bi ves čas deskal na sreči.

Vendar vem, da to ni ljubezen.

Temna senca za mojimi vekami. Nekdo prihaja… Ne ustavim se. Samo nasmehnem se, v svoji notranjosti. Pustim se ti ujeti, pomislim, samo ujeti me moraš ti. Ujeti me moraš sam. Nasloni se name, z vso težo svojega močnega telesa se nasloni name in sklene roke na mojih prsih. Diši omamno… čisto blago po sebi in zapeljivo po parfumu, ki ga v hipu prepoznam. Zadrgetam, ko se njegove potne kapljice pomešajo z mojimi. Všeč si mi, mali, zašepeta. Narahlo obrnem glavo in napol odprem oči. Postaven je in možat in smehlja se mi in njegove oči so eno samo dolgo poželenje. Vznemirjam ga, želi si me, gotovo me bo imel rad… in jaz mu bom dal vse, kar mu lahko dam. Svojo mladostno zaljubljenost. Svoje pesmi in svoje sanje. Morda celo svoje srce. Morda celo svojo dušo. Podpisano in zapečateno s krvjo.

Všeč si mi, zamrmra še enkrat, s hripavim glasom, nekam v moje lase. Tako prijazne oči imaš… S hrbtno stranjo dlani mi nežno zdrsne po desnem licu (in jaz mu nastavim še levega… pritajeno se zasmeji in ponovi svojo kretnjo, le da tokrat počasneje…kot bi se plazil po njem). S konico prsta se lenobno sprehodi po mojih ustnicah. Nezavedno jih rahlo razprem. Hočeš, da te poljubim, kajne, vpraša potihoma. Ali je bilo morda, hočeš, da te ljubim, kajne? Moje misli nebogljeno blodijo v koncentričnih krogih in lovijo same sebe za svoj lastni rep. Rad me ima. Ne bi mi mogel govoriti tako lepih besed, če me ne bi imel rad. In jaz? Všeč so mi njegovi pridušeni gibi divje zveri, a sladkosnedno požiram predvsem njegove besede… njegove sladke šepetane besede… Zaljubljam se vanje kot se novorojeni metulj zaljubi v sonce v prvem trenutku novega življenja.

Željno mu sledim v temo.

Zjutraj se prebudim v tuji postelji, s fantom, ki mu ne vem imena. Sinoči sva se ljubila in užival sem z njim, ampak potem se je prevalil na drugo stran postelje in molče zaspal. Jaz sem še dolgo strmel v temo in se počutil cenenega... ničvrednega… Zdaj pa ležim tukaj, v tuji sobi, poleg mene nekdo, ki bi moral biti najbolj moj. In jaz najbolj njegov. Pa mu ne vem niti imena. Gledam v strop in hočem umreti. Solze se tihotapijo v moje oči.

Z njim sem si želel deliti svoje življenje. Vse svoje srečne trenutke. Vsa svoja veselja. Vse lepo, kar čutim in kar doživljam in o čemer sanjarim, vse, kar me gane, se me dotakne, me osrečuje. Dokler bi le hotel.

Ampak on ni hotel.

Sanjaril sem, da bova z roko v roki skupaj raziskovala svet. Kajti svet je drugačen skozi njegove oči. On pa si je želel odkrivati samo mene. Moje telo, pravzaprav.

Ne mojega vesolja.

Zakaj mi vedno šepeta samo o svoji vročični sli?

Zakaj noče spoznati mojih notranjih življenj?

Zakaj jih ne razume?

Zakaj noče najti ključa, ki bi mu odklenil moje srce?

Ko pride domov, najprej prižge televizor. Ugasne ga šele, ko odideva v posteljo.

Praznina v meni ječi.

Bežim. V dolgih, neskončnih dnevih bežim. Ponoči se pretvarjam, da sem srečen. Še vedno verjamem, da me ima rad, na svoj čudni, omejeni način. In biti z nekom, ki te ima rad, je včasih tolažeče.

Bežim vase, ker v meni odmeva poezija. Moj svet je svet čarobnih besed in svet pesmi. Vse okrog mene je lahko pesem. Morje luči velemest. Ropot tovornih vlakov na ranžirni postaji sredi noči. Ukraden poljub v temi. Mavrica na nebu in divje zavijanje vetra na atlantski obali. Rimbaudove modre oči in melanholija pesnika iz Aleksandrije. Neskončne sipine puščave. Šampanjec z jagodami na peščeni plaži. Oh, ja, in tudi njegovo vroče, pohlepno telo.

Poglej… poslušaj… poskusi… mu govorim, on pa skomiguje z rameni in noče ne videti, ne slišati, ne okusiti ničesar.

Ko se sprehajam skozi poletno noč po mestu brez dežnika in pridem domov ves premočen, mi pravi, prehladil se boš.

Ko ga povabim na kapučino v Benetke, mi pravi, a v Ljubljani ni dovolj dober zate?

Ko se vržem v svež kup snega in delam snežnega angela, mi pravi, hitro vstani, preden te kdo vidi.

Ko hočem z njim loviti zvezdne utrinke, mi pravi, a ne veš, kako daleč so zvezde?

Ko se zvečer ovijem okrog njega in zašepetam, make love to me, si začne brez besed odpenjati zadrgo.

Bežim proč, ker se sam v sebi ne morem več umiriti.

Rad bi deskal na visokih valovih skozi zeleno sobo.

Rad bi dirkal po ulicah Monte Carla in okusil šampanjec zmagovalca.

Rad bi poletel v vesolje in se sprehajal po kanalih na Marsu.

Rad bi prvi dosegel južni tečaj in se ljubil pod južnim križem.

Rad bi znal pisati najlepše pesmi na svetu.

Sanje so svete. On pa bi jih potacal, če bi vedel zanje.

Nekega dne si kupim železniško vozovnico in se odpeljem na konec sveta. Severni sij je ubran z ledenimi rožami na oknih mojih misli. Ne smem več nazaj.

Ker mu kljub vsemu ne morem podariti ničesar.

Ker kljub vsemu ne zna ničesar vzeti od mene.


III.
Opazujem ga skozi priprte oči. Ne mara me. Vem, da me ne mara. Ves čas mi govori, zate je vse en sam ples. Zate je vse en sam smeh. Ne ve, da je to dostikrat ponižujoči ples dvornega norca. Ne ve, da je to pogosto obupani smeh klovna.

Nihče ne ve, da me je še vedno strah biti jaz. Nihče ne ve, da mrzim biti jaz. Nihče ne ve, da s svojimi nasmehi lahko prepričam ves svet, da mi je vseeno. Tudi kadar boli, da bi kričal do smrti.

Vedno si samo resen, se smejim nazaj žalostno in si želim, da bi me razumel. Tako rad se pogovarjam z njim. Lahko mu pripovedujem skoraj o vsem, čeprav me ne razume. Gleda me s svojimi prelepimi globokimi očmi, in morda se sprašuje, kaj mi bo ta fant, ki ne pozna ljubezni? Tako bizarne stvari mi govori. Tako nenavadne. Razume besede, ki jih izgovarjam, toda zložene skupaj mu ne dajo nobenega smisla.

Kadar nisem z njim, ga pogrešam. Hočem biti z njim. Samo z njim. Brez njega svet zveni kakor večna melanholija dežja. V vseh fantih, ki se mi približajo, iščem njegove poglede. V vseh fantih, ki se stisnejo k meni, iščem njegove objeme. Objeme, ki jih zasanjam vsako noč, preden zaspim. Sam. Ali pa tudi ne.

Še zmeraj plešem. Včasih sam, včasih s kom, saj ni pomembno. Želim si le, da bi on enkrat odplesal z menoj v noč. Da bi bila ta noč neskončna. Hočem odplesati z njim v to neskončno noč.

Zadet sem. Samo omamljaj se... Z vinom, s poezijo, z glasbo… z zaljubljenostjo… z divjo vožnjo proti nikamor… s plesom, s poljubi, z dotiki…

A nič ne ubije bolečine.

Stopim k njemu, ga objamem okrog ramen, mu zakopljem glavo v vrat. Nekaj časa sem tiho, samo diham ga vase. Prvikrat v življenju ne vem, kaj bi rekel. Prvikrat v življenju mi zmanjka besed. Sej veš da te mam ful rd in da se hočem ljubit s tabo, mu končno brezumno zdrdram na uho citat po spominu, ki ga vodi želja srca. Ker ne znam reči ljubim te? Ali ker ne vem, kaj je ljubezen? A prekleto dobro vem, kakšen bo odgovor. Ne… pravzaprav ne vem. Začutim, da si me želi. Zelo želi. Ampak kljub tej silni želji me počasi odrine od sebe. Težko, a zmore. On zmeraj zmore težke odločitve. Pogleda me v oči in vpraša, potrto, in to je edini način, da mi to lahko poveš? Ja, to je edini način, pomislim obupano, samo tako ti lahko povem. Ker se neskončno bojim tvoje zavrnitve. Obrnem se proč in hitro odidem. Pobegnem. Nikoli ne počakam, nikoli ne ostanem do konca. Vedno pobegnem. Stran. Čimprej stran. Da bi se še bolj napil. Da bi se še bolj zadel. Da bi umrl. Ker uničevati sebe znam odlično. Kadar je zares hudo, znam misliti samo na smrt. To je najlažje. Nič ni lažjega kot umreti, to dobro vem. Smrt je samo najbolj zadnji beg. In flirtati znam s smrtjo, ne z življenjem.

Zvoni, zvoni, zvoni. Ne v glavi. Na vratih. Ne vstanem in ne grem odpret. Vseeno mi je, kdo je zunaj. Odklenjeno je. Kdor hoče, naj vstopi. Če je tat, naj vzame, kar mu je všeč, in izgine. Če je naključni obiskovalec, naj se pobere. Če bi bil on – če bi bil slučajno on – naj gre proč. Nočem pridige. Ne, nobene pridige nočem. Hočem njega.

Mislim, da sem nevede našel vrata v ljubezen in jih odprl.

Vstopi in brez besed sede na rob postelje. Obrnem mu hrbet, se zvijem v klobčič, da postanem majhen skoraj kot otrok. Najraje bi bil neviden. Glavo skrijem v blazino in grizem vanjo. Ker ne morem jokati, kadar sem najbolj nesrečen. Nežno me poboža po laseh. Otresem se ga. Ne maram usmiljenja. Ne prenesem usmiljenja. Sovražim usmiljenje iz dna duše. Pust me, zarenčim skozi zobe, sam pust me.

Toda on ne odide. Ostane. Leže k meni, me trdno objame, se stisne k meni. Ne upiram se več. Njegovo naročje je nežno, močno, varno. Rd te mam, reče, ljubim te, sam ne morm bit s tabo kr si takšn.

Kakšn, vprašam, in zvije me v želodcu, ker natanko poznam odgovor. Vprašam vseeno.

Lej, reče, in zelo lepo zna govoriti, če hoče, življenje je resna stvar. Ves iz sebe odkimam. Oh ne, življenje ni resna stvar. Življenje je divja igra, je nori vrtiljak zmag in porazov, je ruska ruleta in enkrat se krogla zavrti zate. Drugega nič.

Če boš z mano, reče, bova samo midva, in verjeti moraš, da je za zmeraj. Midva. Kako lepa beseda, bi pomislil (če bi lahko mislil), kajti v tem neznanem domačem naročju tavam kot v vrtincu megle, kot v snežnem viharju, kjer ni ničesar, samo belina prazne zavesti. Tako zmuzljiva beseda. Beseda, ki poleti z vetrom, ki odplava z reko, ki odleti v nebo. Kdo lahko ujame nekaj takega kot midva? Kaj je midva? Kje je midva? Ne vem, nikoli nisem zares vedel. In kdaj je zmeraj? Poznam samo zdaj.

Vseeno rečem, seveda, ker mi je nekako toplo, čudno lepo, nekje globoko v sebi, nekje, kjer še nikdar nisem bil. Rečem ja, ker ga hočem imeti. Ja, rečem, in pomislim, saj ne bo za dolgo, saj ne more biti za dolgo, še nikoli ni bilo za dolgo, še najmanj je kdaj bilo za zmeraj.

Pa bi lahko bilo za zmeraj…?

Dal sem mu svoje srce in dajem mu vse svetove svoje duše. Samo poti v svoj črni labirint mu ne morem odpreti. V njegovem središču je skrit moj obup, moje žalosti, moje bolesti. Moji najbolj temni spomini, vse moje bojazni. V njem narahlo drema moja smrt. Paziti moram, da je ne prebudim.

Me bo res držal za roko, ko bom moral oditi?

Ali se bo odpravil prej in pustil, da me preraste mah in prekrije pozaba?

Ker sem tiho takrat, ko bi moral govoriti.

Ker vedno izginem vase tedaj, ko mi je najtežje.

Ker se takrat ogradim z visokim zidom in grebem v svojo ugaslo notranjost. Zaprem se v svojo lupino in nočem… ne znam ven.

Ker tedaj nikogar ne pustim do sebe.

Včasih me je tako strah, da moram molčati. Molčim in se preklinjam, ker ne zmorem reči, ljubim te, pridi k meni, zapleši z menoj.

© Aleks 2006