vem...

(zanj, ki je za vedno del mene)

Vem,
zdrsnil si za obzorje,
ki ga ne morem doseči,
pred zapečatenimi vrati besede
obstanejo brez moči.

Zaklenjen vase
s poljubi na ustnicah duše
ubijam bolečino tišine,
ko v nočeh, v katerih ledenijo spomini,
sanjam sanje zate.

Zaljubljen
in ljubljen
si našel vse harmonije sreče
na komaj rojeni poti za dva,
kjer ne srečuješ drugih,

kjer na valovih reke pozabe,
pod belimi cvetovi češenj
gostega, medenega vonja,
v spokoju večera počiva
sanjava luna.

V zlate pramene mesečine
te zapredam z njim,
njegovi dotiki drsijo mehko
kakor poletni dež
po vročem, golem telesu,

njegove dlani so polne blagega poželenja,
ko boža tvoje lase,
na robu zaprtih vek
podobo tvoje sence
ljubim z njegovo...

Iz teme sanj okorno kot slepec
tipkam na tipke klavirja,
da te svet čaka,
da je zate,
da je tvoj.

© Aleks 2010

 

 
Datum objave: 29. 9. 2010