dnevi, ko ne maram življenja

raztrgan z dežjem,
kakor starec v izsušeni strugi življenja
zaprtih oči stopam
proti izviru svoje mračne reke,
in se spominjam

obzidja kamnite terase nad morjem,
kjer sem v dolgih nočeh,
potopljen v neznane objeme,
sanjal dneve s teboj,
temnega vonja samote,
ko sem iskal tvojo senco po cestah, ulicah, barih,
ko sem te hotel,
ko sem te želel,
ko sem te imel,

v vročini od boga pozabljenih ruševin,
v požirkih vode, ki sva jo delila,
so se srečevale najine ustnice
samo na grlu plastenke,
ki je nenadoma dobila
obliko poljubov,

odtisov sledi v prahu -
stopal sem v tvoje stopinje,
da sva bila,
dva moška,
kakor en sam,

pogleda sivolasega taksista na nočni vožnji
skozi poletje nasmejanega mesta,
očarala ga je najina mlada ljubezen,
ko si me vprašal, ali se poljubljam,
izgnanec, ki sem padel v tvoje naročje
skoraj z drugega sveta
in prvikrat razumel,
da je mogoče biti ljubljen,

hrupa glasbe,
ki ni mogel preglasiti mojega poželenja,
bil si tako lep,
z mrtvo dušo izgubljenega sina,
zakopal si jo vame
in šepetal, da me ljubiš,
s pohlepom v dlaneh,

in tako brez konca...

vsaka združitev je pesem,
le imena je odnesel tok časa
(morda jih sploh niso imeli),
in v središču iskanja
sem ostal prazen
kakor odmevi besed z obledelih slik
v mrzli svetlobi umirajoče jeseni.

© Aleks 2008


Datum objave: 13. 4. 2008

orfej v podzemlju

skozi prazno pokrajino pobeljenih kosti brez senc
po brazgotinah trpljenj
kjer odmeva tišina
med oboki iz neizsanjanih sanj
gol in bos in razpraskanega telesa
stopa orfej
v zlato svetišče vladarja teme
da bi mu iztrgal ukradeno dušo

za moškega
ki je bil njegov beli vitez
na skrivnostnih stezah usode
tke orfej (z milino brezupa)
iz niti življenja
svojo pesem v letečo preprogo
pod okamnelimi očmi
nepremagljivega časa

angel smrti zapeljan vztrepeta
kakor začarana zvezda
v objemu žametne črnine besed
ponudi mojstru mogočne zaklade
neminljivega kraljestva
v rdeči zarji peklenskega jutra
zabaranta orfej svoj labodji spev
za eno samo srce

toda spomini srca
zapečateni z mračnim poljubom hudobca
z vražjo ukano za vedno ostajajo izgubljeni
globoko v osrčju podzemlja
mož s pozabljenjem v trudnih dlaneh
sledi zlomljenim stopinjam orfeja
z grozo na izsušenih ustnicah preklinja pevca
ki ga molče vodi k svetlobi
ker se nikoli ne obrne nazaj

© Aleks 2008














(Jean Marais v filmu Orphée (Orpheus) Jeana Cocteauja, 1950)


Datum objave: 1. 4. 2008

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.