cher rimbe bien gentil

mojemu Rimbaudu
Charlestown/Charleville-Mézières, Quai Arthur Rimbaud, letos

E blanc
cher Rimbe bien gentil,
naj bom ob tebi, ko boš bežal iz domačega mesta;
kakor dva romarja, ki slavita življenje,
bova prevandrala tvoje Ardene,
spala skrivaj brez oblačil na skednjih in skozi potepe
radovednih dotikov odkrivala,
kaj sta lahko dva moška drug drugemu,
ne da bi se ranila.
Vzljubil bom tvojo postavo,
drobno, vendar možato,
začinjeno z rahlo trpkim vonjem popolne svobode,
ki ne pozna ne kompromisov niti kesanja.
Morda bom kasneje v Parizu branil komuno
in padel pod streli ob steni pokopališča,
da boš lahko ti, na poti nazaj,
v speve prelil žalostinko za umrlim.

U vert
cher Rimbe bien gentil,
naj ti sledim, ko boš razmikal meje poezije;
magični demiurg pesništva,
izumitelj vesoljstev, pustolovec zvokov in barv,
rad bi letel na tvoji raketi, ko boš odkrival,
kje se končajo besede in se pričnejo
fantastična potovanja jezika.
Morda me boš kdaj v osami somraka
spustil pod svoj jedki oklep,
skril svoje bodice
in pred menoj razgrnil pokrajine najglobljih strasti.
Ker tudi pesnik včasih išče bližino.
Pil bom sokove iz tvojih skrivnih izvirov,
dokler me vsega ne omamiš
s svojo sladko grenkobo, v zelenem,
kakor absint.

I rouge
cher Rimbe bien gentil,
prosim, počakaj name v Rochu in bodi moj;
prebiral bom verze s tvojih ustnic in jih častil,
ovijajoč jih v temne poljube,
lačne tolažbe,
razžrte od soli solza,
trde, surove, ostre ugrize,
kot da bi z njimi lahko pregrizel
vratove vrat.
Ponudil ti bom
svoje golo telo, željno pozabe v telesu drugega moškega,
in si vzel
tvoje golo telo, željno pozabe v telesu drugega moškega,
grobo, brez nežnosti, rezko,
dokler ne bo ves minuli vek v tebi in v meni izbrisan
z zemljevida srca.

O bleu
cher Rimbe bien gentil,
vzemi me s sabo na pot v Harar;
ne bojim se ne svoje ne tvoje samote,
znam leči s fanti,
pijan od obupa,
kadar veter umolkne
in ptice v grlu zaustavijo glas
in ni zame nikogar več
niti v nebesih niti na zemlji.
Vendar bi se rad ljubil s teboj,
moj angel,
zaplesti se hočem v neba tvojih modrih oči,
potreben sem tvoje biti,
tako nežne in tako močne,
ker samo ti veš, kako je mogoče živeti,
če si s tišino obsojen na smrt.

A noir
cher Rimbe bien gentil,
želim se vrniti s teboj v Marseille;
tam bom samo zate.
Postal bom vino in kruh
v belih dlaneh tvoje duše,
božal bom tvoje mehke lase,
dišeče po vročem puščavskem pesku,
ki odmerja tvoj čas.
Poslušal bom tvoje poslednje stihe,
ki bodo še zadnjič vzbrsteli
sredi tvojega razpokanega sveta,
odganjal strahove in se spreminjal
v tvoj mirni pristan vsako noč.
Morda v mojem naročju ne boš nikoli umrl,
ampak le zdrsnil za morje,
v večnost.

cher Rimbe bien gentil,
naj grem s teboj, kadarkoli odideš,
naj odidem s teboj, kamorkoli že greš,

samo nauči me
molka

© Aleks 2011

Datum objave: 19. 7. 2011