poletje 199x

s., ki je rekel, ali vem, kaj je vojna
čeprav ne govori mojega jezika

bil sem otrok - fantič, deček... ne vem,
bilo je mesto, daljno in blizu,
mesto z vojno,
pravo, zaresno vojno
(svinčeni vojaki so oživeli in se ulili v krogle za smrt)
vsak dan.
gledal sem jo skozi okno v svet bolečine.
na vogalu ulice je stal fant,
tako postaven,
visok, temnolas, nekako na pragu dvajsetih let,
vitkih dlani, gibkih stegen,
s cigareto na mestu poljuba.
ob robu pločnika je bila mladenka,
ki je na drugi strani trepetajoče vročine
kakor čakala.
morda na vabilo za ples z njegovim svetlim nasmehom.
nosila je pisano krilo, ki ga je veter narahlo privzdignil
(za hip je bilo kakor poletje v Parizu),
potem je strel razcvetel njeno telo v rožo.
prvi glas reče, daj, ugasni TV, večerja je že na mizi,
drugi glas pravi, mater, a u skoz gor ta vojna al kaj?!
samo jaz zajokam,
tiho, v železnem primežu sebe,
namesto fanta v žgočem avgustu,
ki ni imel več oči.

© Aleks 2012



Datum objave: 24. 3. 2012