10.8.09

jazz v new yorku

...moški, ki ljubijo moške
in z molkom sežigajo svoje ustnice...
(F. G. Lorca, Pesnik v New Yorku)

ljubim jih

čutnost možatih teles
valovanja strasti
na koncu dolgih pogledov
se bleščijo zvezde
ognjeni vrtinci nestrpne želje
med vrtiljaki ekstaze

njihove duše
mehke in nežne kot mlada luna
zaklenjene za stoterimi vrati neizsanjanih hrepenenj
ponosne in kljubovalne
kakor viharnik na najvišjem vrhu sveta
s tiho otožnostjo zaprašene kitare fanta ki je odšel

zame so najsvetejša skrivnost
vrtoglava himna lepote
skozi priprte oči šepetaje vstopam v njihove pesmi
nisem več angel nimam imena
izgubljam se
rad bi zgorel

v igri zrcal gledam odseve svojih ljubezni
v njihovih golih rokah je moj ples
v njihovih žgočih dotikih je moj nemir
poznam njih negotovost samoto in strah
na njihovih ustnicah lebdijo moji nasmehi
pišem besede ustvarjene zanje

v vseh teh ljubeznih
sem jaz
si ti

© Aleks 2009

18 comments:

Anonymous said...

Start spreading the news, Im leaving today
I want to be a part of it - New York, New York
These vagabond shoes, are longing to stray
Right through the very heart of it - New York, New York ...

hecno, aveš, da sem zadnje dni večkrat pomislila na NY ... da bi šla ...

Pozdravček, Aleks

Svetloba

Iz Mavrice Stkana said...

Lepa. :)

Anonymous said...

Zelo močna pesem - bravo :-)
lp, bralec

neikka said...

Oda moskemu ki ljubi moskega,

nekako tako se berejo ti vzneseni verzi jazza v new yorku:)

Sem pa sele zdaj opazila, da tudi ti pises vse z malo zacetnico, kar je tudi moja konstnta ze dolgo casa.
Pesem pritegne z veliko mocjo pripadnosti in skrivnostne usojenosti.

V Alhambri je ves avgust v vecernih urah Lorcov recital...
Bom kaj pisala o tem, ko se vrnemo s pocitnic.

vse lepo;D

Iz Mavrice Stkana said...

še enkrat sem se potopila v tvojo pesem oz. pesem Lorce...

Naj bo odgovor nanjo, kar moja zadnja pesem, ki nastaja v delih.

Ki je prav tako stkana iz solz in znova iz tistih bolj vedrih trenutkov. Išče se v lepoti spominov - a istočasno gleda s svetlimi očmi v danes in jutri - pred sabo vidi ljubezen.


Všeč mi je tale del:

-------------------------------

zame so najsvetejša skrivnost
vrtoglava himna lepote
skozi priprte oči šepetaje vstopam v njihove pesmi.

---------------------------------

Le še večkrat nam kaj lepega zašepetaj... Všeč, zelo všeč.

:)

Iz Mavrice Stkana said...

Slišiš pesem in
veš, da moraš zapeti.
Znova in znova.

Lep dan ti želim. :))

veter said...

fenomenalno pišeš! kar zaljubu bi se v ta tvoj new york jazz :-)

Iz Mavrice Stkana said...

Dopust??? Pogrešam te :)

VILINČEK said...

Krasen vikend ti želim Aleks, kjerkoli se že potikaš in potepaš :)))

Iz Mavrice Stkana said...

Potepuh :)) Le uživaj...

VILINČEK said...

če se ti lahko potepaš po svetu ... se lahko tudi jaz! :)))

Odhajam na daljši dopust.

Bodi mi nad vse lepo Aleks... :)))

Pa saj veš. ***

Te objema Vilinček!

Anonymous said...

Prelepa pesem, Aleks. Res z navdihom. Čutim tvoj jazz.
Kam pa je izginil pesnik?

Pozdrav od bralca P.

aleks said...

dragi vsi, najprej se opravičujem za svoje pozne odgovore... žal je nekaj nepričakovanega prišlo vmes, in ni šlo drugače...

-@ Vilinček, ko sem prvikrat (še kot zelo mlad mulc) prebiral Lorco, sem se v te verze zaljubil, tako lepi so in tako otožni hkrati, da... ne gre drugače, kakor da se zaljubiš vanje.
in, hvala za haiku... saj jz skoz pišem, veš, res pa je, da včasih samo v duši. ali za samo kakšne oči.
in, seveda, en zeloooo dolg in lep dopust ti želim!

-@ Svetloba, NY je mesto, ki očara/začara. vedno. mene vsakokrat znova.

-@ Neikka, pomoje govori o vsem: o moških (ki ljubimo moške), o jazzu, o glasbenikih (v bistvu sem na idejo za to pesem prišel v nekem klubu)... pa malo še celo o ljubezni.
z velikimi začetnicami, ločili itd. je pa pri meni odvisno od pesmi; včasih jih potrebujem, da dajo pesmim bolj mehek, bolj nežen, enakomeren ritem, spet drugič, ko bi rad, da bi zvenele manj enakomerno, morda celo malo rezko, gredo ven. dodam jih pa (če) ponavadi vedno na koncu.

-@ bralec, veter, hvala, hvala.

-@ P.: hvala, lepo, da si začutil pesem.

jaz pa malce pogrešam Matevževe Stopinje.

še enkrat hvala in lp vsem,
a.

Domen said...

S tiho otožnostjo zaprašene kitare fanta ki je odšel ...

Ob tem verzu se mi je tako milo storilo. Predstavljam si leseno kitaro zraven mehke postelje z zeleno posteljnino v sobi s pohištvom toplih barv, ki je bila nekoč od nekega, zdaj že odraslega fanta. (Lahko bi bila recimo od Jacka v Brokeback Mountain.)
Ne vem, kako si lahko s tole otožnostjo zadel tako zelo v srčico. Aja, saj res, pesnik si. :)

Lep pozdrav,
pa probaj nas ne puščati več tako dolgo brez svojega glasu, da ne bomo v skrbeh.

aleks said...

Domen, hvala :)
meni je ta verz tudi blizu, ponazarja pa toliko tega, kar sam čutim. je pa tudi zelo lep občutek videti, ko napisano zazveni v bralcih.

se bom potrudil.

lepo se imej :)
a.

odsvitanja said...

"na njihovih ustnicah lebdijo moji nasmehi
pišem besede ustvarjene zanje

v vseh teh ljubeznih
sem jaz
si ti"

o ja.v njih si ti
verjamem v to.
čudovito.
n. (kot nekdo)

neikka said...

Aleks, kje si?

Tudi Tevza pogresam, le kam ste se vsi poskrili?

:)))))))))

Lepe dneve zelim.

aleks said...

-@ odsvitanja oz. n(ekdo), hvala :)

-@ Neikka, ta hip, utrujen... Matevževi verzi pa tudi meni manjkajo.

hvala obema, vsi pa se lepo imejte!

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.