5.7.12

v katedrali

mojbog.
meni se zdi kot stoletja,
odkar sem nazadnje ---
(a sem sploh kdaj?)

ne, to ni dober začetek.
saj tudi tokrat ne molim.
milosti nisem vreden,
tolažbe ne more biti
(ali pa bi jo že našel v katerem od tistih golih, vrelih objemov),
in smiliti se, komurkoli, je patetično,
mislim.
stezo sem si stlakoval sam.

okrog mene turisti in drugi tujci.
stare ženice v čipkah
med tihim premikanjem ustnic
na brezmadežno belih svečah prižigajo
srčaste zlate svetilnike,
kot da želijo privesti domov vse izgubljene sinove,
in iščejo odpuščanje
za vse grehe sveta.
vendar je njihova žalost intimna.
prst podržim nad plamenom,
da na njem ostane sajasta sled bolečine,
in stisnem zobe ob misli
na neodpustljivo.

z očmi drsim po popotnikih,
ki se, kakor jaz, dotikajo vsega,
da bi še dolgo pomnili, kako je bilo -
nekje tam, takrat -
in ne kakor jaz, da bi končno pozabil,
česar nikoli ne bom

v klopi janko in metka.
iz vrečke med njima diši po sveže pečenih rogljičkih...
za drobtinice, če se kdaj izgubita v hladnem, velikem svetu.
deček s črnimi kodri skrivaj naredi
nekaj požirkov vode, ko je prepričan, da ga nihče ne vidi,
deklica ga sunkovito dregne s komolcem,
zahihitata se v pest in na moj obraz se prikrade
drobcen odmev nasmeška, ko stopim mimo.
postaven mladenič na koncu ogleda prime za ramo
mlado dekle z modrimi rožami na frfotajoči poletni obleki,
in nanjo pritisne poljub,
ne da bi se zmenil
zame.
visok gospod živahnih temnih oči, lep, uglajen,
vpija vzdušje, kot bi ga hotel odnesti s seboj,
zato spregleda stopnico, zakrili z rokami in skoraj zleti
v nebo.
***, zamrmram nehote,
ker ga ne morem prestreči,
a če bi ga lahko...
bi za njim ostal le komaj zaznaven dotik
metulja, ki je počíl
na mojih utrujenih ustnicah.
narahlo zadrhtim,
ko me dohiti s pogledom.

stopam nazaj skozi čas,
moj, tvoj, njegov,
najin, vajin,
njihov,
ogrnjen v luksuzni plašč zgodovine,
zgodovine neke druge dežele,
ki ni moja,
tudi zato,
ker moje dežele sploh ni,
ker so itake zmeraj nedosegljive,
na drugi strani neba.
preteklost, ujeta v staro pisavo na steni,
junaški spomini na minule dneve,
blaženi kardinal, ki spi,
a sanje na njegovem obrazu ostajajo
neberljive.
gloria in excelsis deo,
res je bil čeden.

preden me znova pogoltne sivina,
ki se počasi gosti pod kupolo
jasnega sončnega popoldneva,
kupim še drobno monografijo, polno fotografij,
ki jo na hitro prelistam in ki je najbrž ne bom odprl
nikoli več.

jutri bom šel dalje, z vlakom, na jug
(morda vse do konca juga),
čeravno jih nimam prav rad.
toda na železniških postajah ponoči sence
oživijo v dvojinah.
v kratki majici brez rokavov, v ozkih raztrganih kavbojkah
telo zapleše z drugim telesom,
in se vzpenja,
z virtuozno kretnjo akrobata na trapezu
za hip obvisi med nebom in zemljo
in zažari
z belo svetlobo zvezde,
zasoplo in prepoteno,
kot da je srečno,
in so solze nekje daleč, potem.

ampak danes sem tukaj.
in vem, zakaj
tu
prosim
za mir.

© Aleks 2012

7 comments:

Anonymous said...

Močna, Aleks, močna.

Naj se Poletje naredi v tvoje Poletje zate.

Svetloba

aleks said...

pozdravljena, Svetloba, in tnx! pravzaprav je v meni bolj minus petintrideset stopinj, ampak en popoldan (pravzaprav en popoldan in noč in jutro) je bil pa res skoraj podoben življenju.
lepo življenje želim vsem, ki me (še) berete!

aleks said...

pravzaprav poletje... ampak tudi življenje se bere v redu, ne?
a.

Professor said...

namenoma?: "česar nikoli ne bom"

aleks said...

brez interpunkcije, misliš? seveda namenoma!

Veter said...

Kaj vse ti ne vidiš :-)
Lepo. Zelo lepo.
V.

aleks said...

mogoče tako vidimo tisti, ki pišemo pesmi... včasih pomoje pa tudi tisti, ki jih ne.

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.