desetnica

O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo padaš, samo padaš,
padaš, padaš
v prepad neskončne modrine.
(Srečko Kosovel, O, saj ni smrti
)

v neskončno globino neba
lahko padaš skupaj
z belo mehkobo spojenih duš

na potepih spominov
(prehojene poti
se ne utrudijo od teže korakov)

prsti drsijo preko oblakov
kakor po tipkah klavirja
zvezde dišijo po božajočih dlaneh

šumenje jesenskega listja
v deževnem somraku
odmeva mir morja

kot v naročju sanj
je tišina večera
zrcalo neminljivih besed

zapisanih
v modrih cvetovih spominčic
z govorico srca

v neskončno globino neba
lahko padaš skupaj
nenehno

hitenje let
zaustavlja
poljub

© Aleks 2016



Datum objave: 11. 12. 2016

la tristesse durera toujours

med prsti nemirno
dogorevajo cigarete
ena za drugo
v ritmu nočnih improvizacij klavirja
pepelnični jazz
na robu ustnic lebdijo krogi samote
svinčeni dvojčki
obodov popitih kozarcev z bleščečega podija mize
čez čas poletijo v nebo
dimni signali v jeziku ptice
kakor breztežni drobci
krika
na drugi strani ob steni
v motni svetlobi privitih luči
skozi zelenilo absinta
vabljiv obris strasti izza ozkih usnjenih hlač
(črnih)
zagorelo telo
tatu na ramenu
neobrit grob obraz
brez nasmeha
pod močnimi obrvmi
dvoje praznih oči
popolni zrcalni par
drugim enako praznim očem
ki ne bodo ne dale ne vzele ničesar
nekje globoko na dnu se bridkost
preobleče v poželenje
in se skrije za kopreno sle
koraki skozi noč
v dvojini
odmevajo sami
bližina je laž
ki jo šepeta bolečina
z medenim stikom teles
v krču naslade
se belo prelije nazaj v temo
žalost je večna

© Aleks 2016

 

Datum objave: 29. 10. 2016

preplet

ti
na temni strani časa najdena duša
zapisana v večnost
s svetlobo
moje pesmi

jaz
veter ki šumi v valovih morja
topel poletni dež
in sončni žarek nad mestom
kjer sanjaš

ti

© Aleks 2016



Datum objave: 16. 6. 2016

pesem

v molku strahu
v tišini samote
na zlomljenih strunah življenja

zimzeleni objem

© Aleks 2016


Datum objave: 27. 5. 2016

moj črni ključ

moj črni ključ odpira telesa.
in jaz
sem včasih grob.

v nočeh,
ko sem samo telo ognjenega zmaja,
ustvarjeno za čutne užitke.
prežeče.
lačno topline bližine,
iščoč izpolnitve
v enem od drugih voljnih teles.
na dnu je pozaba,
ampak to vem samo jaz.
(čeprav, morda tudi on...?)

če so poljubi, so temni.
začenjam jih urno,
brez dovoljenj, brez vprašanj.
ustnice so iz žarečega oglja.
odtisi postaj potepa po drugem telesu
ostajajo za menoj,
rdeči,
boleči...
oči so zaprte za druge podobe in ne
zaradi prvih užitkov.

divji utrip krvi,
vse do vrelišča.
koža se lesketa od vroče pohote,
misel je samo ena:
imeti,
vsaj za hip,
imeti...
čeravno nikoli ne postaneva eno.
čeprav zmeraj vem,
kje se končujem jaz
in začenja on.

nikomur ni mar, kaj je potem.
ali kdo.
zlijeva se vsak s svojo temo kakor vampirja
in naju ni več;
samo široke zenice se bleščijo,
morda od užitka,
kdo ve,
morda od solza.

moj črni ključ odpira telesa.
in jaz
sem včasih grob.

beli ključ sem izgubil nekje med potjo.
z njim sem nekoč
odklepal duše.

© Aleks 2016



Datum objave: 21. 4. 2016

dan poezije

opolnoči
prebredem reko iz sanj

v rajskem vrtu
vzcvetim požgano drevo

na drugi strani neba se feniks
vzpne iz pepela

dan poezije

besede pesmi
so zven ljubezni
ki ne umre

© Aleks 2016

Datum objave: 21. 3. 2016

na valentinovo

orhideja za valentinovo
cvet iz čokolade
temne
kakor moj dan

ptica na oknu
zaplešem tango
v napevu dežnih kapelj
na strehi balkona

beli naliv
plaho poljublja
ognjeno nebo
mojih ustnic

roka na vročem čelu
pomirja
božajoča
polna ljubezni

nikoli ne dajem
nikomur
ničesar
(samo sebe)

vse od prvega dne
prezirane
zavržene
pretrgane

strune klavirja
ki igra
moje sanje
vzdolž noči

© Aleks 2016



Datum objave: 14. 2. 2016

balkon

pesnik je rekel
pusti balkon odprt
in sem ga

za ure solza izza zaklenjenih vrat
za ure nemirnih korakov v kletki enega

za trenutke obžalovanj
vseh noči brez imen
vseh molčečih odhodov
vseh ravnodušnih skomigov ramen
vseh laži
(tudi samemu sebi)

za čas
ko je strastni zagovor
vseh lastnih napačnih poti
s ponarejenimi dokazi
edini beg
pred obtožnicami oči
ki nenehno prežijo
iz ostrih drobcev
razbitih zrcal

za večer brez zvezd na pusti obali
kjer molčijo celo bogovi
kjer osamljena dlan
skuša ohraniti svoj odtis
na usedlinah spominov
v obupani želji
da prelisiči pozabo

za noč
ko za vedno postane nikoli
in nikoli zdaj
sem pustil odprt
balkon

brez črnih cvetov

© Aleks 2016



Datum objave: 25. 1. 2016

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.