drevo in spomin

zanj,
ki je njegova bolečina (p)ostala moja.
ker ljubezen je.
so jutra, ki se ne prebudijo,
so dnevi, ki ostanejo noči,
ko v grozi besede onemijo,
ko misel izgubljeno zaječi.
razbito upanje leži na tleh
kakor umrli angel, strtih kril,
nad njim razlega grenki se posmeh
spoznanj, da čas svetlobe je minil.
obup zagrize kakor kislina
v roke, ki več zavest jih ne kroti,
splašene kot starec brez spomina
drhtijo, ker ne najdejo poti.
.....včasih se ne stemni, ko pade noč,
.....ob duši, ki nje stisk blaži nemoč.



vse je drugače, ker ostal je sam,
nasedli brodolomec brez moči,
prazen pogled, usmerjen kdove kam,
boji se srečati druge oči.
v črno nebo brez zvezd odet je svet,
in kot pošast steguje kremplje mrak,
med trnje ščip ugasli je ujet,
zastane soncu slepemu korak.
zdaj eden je zgolj polovica dveh,
ter ena le, namesto dveh sledi,
v naenkrat praznih, odvečnih dlaneh
zadnji dotik ljubeči še lebdi.
.....in sladki spomini se zbudijo,
.....ni sram solza, da se zableščijo.



v zrcalu tujec lastni je obraz
svetli blišč pisanega življenja
maska nasmeha spreminja v poraz
izza gostih trepalnic trpljenja.
ne ve, kako prebije se čez dan,
(ne)znancev prijazna skrb ga bega,
raje kot govori, molči. razklan
po nepoznanih telesih sega.
naročja niso topla, vendar so.
vedno še kje je kdo, ki si želi,
da za trenutek vsaj ga poneso
užitki onkraj vsega, kar boli.
.....kot on, ki je iz raja bil izgnan,
.....ve, kje je dom, kje varen je pristan.



žgoča razvnetost udov opija,
nepotešljiva sla se razžari,
požrešno se strast ob strast privija,
ko izpolnitev išče vroča kri.
za hip poljub izbriše bridkosti,
odpro se vrata v globine naslad,
med belimi vrtinci sladkosti
v valovih sladostrastja ni pregrad.
če bi izginil v njih, se raztopil
lahko, pozabil... bi. ko zamiži,
se kdaj mu zdi, da se je umiril,
a to je le privid, in spet beži.
.....zgubljeni mož, ki je spoznal pekel,
.....kje bi izčrpan si spočiti smel?



vsak odhod zaklene vrata ječe,
pobeg je ogrinjalo iz laži,
leteča preproga, iz zvijače
stkana, mehka, a teme ne blaži.
daritev postaja pantomima,
niz brezčutnih, mehaničnih dejanj,
v odziv nasmehom le še prikima,
srečanj, ko govori, je zmeraj manj.
tesnobno se spopada sam s seboj,
da skril bi bol, s samoto se obda,
kjer v tihi osami išče spokoj.
kot samorastnik bi obstal. morda.
.....v zavetju, kjer v temačnih dneh drevo
..... boža težko, utrujeno glavo.



na pesku časa črni podobi,
glej, eno telo in ena senca…
sam je, v negibni sivi mrakobi,
jetnik noči, ki pada brez konca.
polagoma spreminja se v zmrzal,
s trdim oklepom srce obdaja,
med ostrimi robovi ogledal,
na pragu neobstoja, postaja.
bojazen pred zbližanjem prikriva,
strah, da bi dal del sebe, ga hromi,
kot v snu otrok z nasmehom počiva
le v glasbi vej, ki veter v njih šumi.
.....ogrnjeno v mehkobo jeseni
.....mir nosi mu listje v čas ledeni.



sredi kamnite puščave čudež
na vročih solznih kapljah je pognal,
stisk duše, njegov zdravilni sadež,
z močjo življenja zimo je pregnal.
z njim deli srečo, radost, veselje,
obraz brez senc svetlo odseva v njem,
smeh sončnih poljubov je obilje,
zvezde v očeh najlepši so objem.
in ko iskanja razžalostijo,
kakor dež iznad izsušenih strug
tolaži, ko vsi ga zapustijo,
boža, ko ne poboža nihče drug.
.....ljubezen tiho… najtišje cveti,
.....na veji, ki zanj vekomaj brsti.



včasih se ne stemni, ko pade noč,
in sladki spomini se zbudijo.
ob duši, ki nje stisk blaži nemoč,
ni sram solza, da se zableščijo.
kot on, ki je iz raja bil izgnan,
zgubljeni mož, ki je spoznal pekel,
ve, kje je dom, kje varen je pristan,
kje bi izčrpan si spočiti smel.
v zavetju, kjer v temačnih dneh drevo,
ogrnjeno v mehkobo jeseni,
boža težko, utrujeno glavo,
mir nosi mu listje v čas ledeni.
.....ljubezen tiho... najtišje cveti,
.....na veji, ki zanj vekomaj brsti.



© Aleks 2011

Datum objave: 11. 12. 2011

skomig

lep moški,
gospod,
zlatolasi angel z gubicami okoli oči,
ne toliko zaradi let,
bolj od življenja,
s pogledom, v katerega padem, ko se ozre proti meni,
sladek in gost javorov sirup, topel medvedji objem.
za eno noč dotik mojih prstov očara njegov nasmeh
polnih in čutnih ustnic, beneško rdečih, ustvarjenih
za dolga srečevanja poljubov,
za kanec otožnih,
z okusom zadnjih češenj ob koncu poletja.
moj jezik oblizne njegovega
z zublji gorečega v ognju pekla.
zaplavam vanj.

lepo je drseti z njim v pozabo.
ne vem, zakaj,
toda z mano se ljubi.
tako nežno, tako pazljivo, tako predano,
kot bi bil zelo krhek in zelo dragocen
(in jaz za trenutek pozabim, da nisem).
kakor bi prvikrat zavrtel poželenje s strastjo,
zakoplje glavo v moj vrat,
zadihano zdrsne z roko pod pas,
zaječi, prosi,
potrebuje me povsem v sebi, globoko, globlje, najgloblje,
zlijem se z njim,
zajokam vanj,
v njegovem telesu zapolnim
svojo praznino.

potem si še malo pustim ostati ne sam.
v baru plačuje drago pijačo
za prgišče mojih cenenih trenutkov.
zunaj kadiva.
pijan od teme, ki se boči nad mano, od samote, od bolečine,
se gugam na zadnjem krajcu lune
in nizam besede kakor za pesem.
ne spominjam se zanj, a
všeč so mu oblike solz, ki jih puščajo za seboj
sledovi mojih spominov.
vpraša me, kaj počnem,
in rahlo zardi,
ko mi pove, da prihaja iz vojaške družine.
moje misli skomignejo -
tudi civili ubijamo
.
.
.
duše.

© Aleks 2011

skomig

Datum objave: 30. 11. 2011

bi...

sezidal bi zid
kroginkrog sebe
vse do neba
za njim bi v srčiki svojih samot
počasi ubijal dušo

vse bi izrezal iz sebe
temo (in svetlobo)
osamljenost (in bližino)
strah (in pogum)
obup (in upanje)

in nazadnje
izpraznjen kakor oblak po dežju
prepustil telo ostrim kljunom
in skrivenčenim krempljem
mrhovinarjev

nekega dne bi nek moški naletel na ta zid
zid ki bi segal vse do neba
in ga podrl
za njim bi odkril
kupček snežno belih kosti

na katere bi veter
z mehkobo minulih sanj igral pesmi
in bi bile nad njimi
vse zvezde nebesnega svoda
cvetovi besed

mogoče bi jih zavrgel
ker mu ne bi dale ničesar
ali pa bi se mu zazdelo
da je našel zaklad
v nežni toplini pesnika

tedaj bi
prevzet od lepote sveta v kapljici jutranje rose
molče božal spomin
na ljubezen mojih dotikov
in me poljubil

© Aleks 2011

bi...

Datum objave: 14. 11. 2011

zate

kriv sem
kakor da nisem
videl samote
v paru izgubljenih oči
tavajočih
med dolgimi nočnimi izpraševanji
samega sebe
polnimi samoobtožb
zaključenih
v samoobsodbah

kriv sem
kakor da nisem
slišal žalosti
v otožnih akordih
zaigranih na dnu prihajajoče jeseni
v dežnih kapljah izpisanih
in zamolčanih besed
v korakih tišine božajočih spominov
med napisi
na zidovih svetišč iz minulih dni

kriv sem
kakor da nisem
govoril ljubezni
čeprav sem hotel da bi moje pesmi
izsanjale tvoje sanje
bil sem poljubi z okusom pekoče ostrine nezaceljenih ran
sledovi mojih dotikov so brazgotine
kot bi na razkritja srca namesto bližine polagal
razžarjene dlani

kriv sem

na mojih rokah je kri
najlepše duše

kriv sem

oprosti
rad te imam

© Aleks 2011

zate

Datum objave: 24. 10. 2011

pijani dež

vodomet
iz drobcev stekla
nebo je posuto z nočmi

disharmonija svetlobe

v vojni sebe proti sebi
v svinčenem celofanu
prestopam bregove sanj

krvavih rok

padam
z dotiki
poplavljam

luna pleše tango na mojem obrazu

nasmešek ustnic
ni odvisen
od duše

© Aleks 2011

pijani dež

Datum objave: 28. 9. 2011

aidan

v tej pesmi si tako lep
angel mojih spominov
svetlih oči in drobnih kodrastih las
zaljubljen
v fanta z dušo iz sanj
in telesom kot poezija
verjel si mu
in mu sledil
v rusko ruleto na konici rezila
krogle so bili moški
bilo te je sram tega kar si
zato si se včasih (kakor on)
brezbrižno vdal
drugim nepotešenim rokam
a slovo se zgodi tudi angelom
moj aidan
ostal si sam
s pogledom izgnanca
prekrit z mehkobo smrti
na zapuščenem obrazu
je bil tudi v mojih očeh strah
tisto edino noč
ko si zaživel zame
hecen si
si mi dejal
tudi z besedami se poljubljaš
in razumeš tišino
z nasmehom
si me blago gladil po laseh
da za hip nisem bil
tujec
zjutraj sem šel naprej po svojih poteh
vse ljudi razočaram
mnogo preveč
da bi še kdaj
komu smel pustiti do sebe
ne boš vedel
če bom še kdaj prišel
moj aidan z drugega sveta
v mojem spominu še lepši
kakor v pesmi

© Aleks 2011


Datum objave: 1. 9. 2011

samo

ne, nisem sam.
niti osamljen.
samo pogrešam te.

toliko dobrih misli imam zate.
slišiš jih.
v govorici tišine, ko se svet neha vrteti in si sam s seboj.

toliko drobnih nasmehov.
vidiš jih.
v zelenih vejah drevesa. v božajočih valovih morja. v toplem poletnem dežju na obrazu.

toliko solz.
ponoči se prebudijo v očeh brez sna.
neslišne. nevidne. vroče kot dno pekla.

včasih kakšno senco skrbi,
a vem, da ljudi odžene sreča,
ne bolečina.

celo noči je moč preživeti.
še vedno znam zapeljati telo moškega
za tisti omamni nič ponarejene bližine.

le v temi me zebe.
vendar nisem sam. niti osamljen.
samo pogrešam te.

© Aleks 2011

samo

Datum objave: 8. 8. 2011

cher rimbe bien gentil

mojemu Rimbaudu
Charlestown/Charleville-Mézières, Quai Arthur Rimbaud, letos
E blanc
cher Rimbe bien gentil,
naj bom ob tebi, ko boš bežal iz domačega mesta;
kakor dva romarja, ki slavita življenje,
bova prevandrala tvoje Ardene,
spala skrivaj brez oblačil na skednjih in skozi potepe
radovednih dotikov odkrivala,
kaj sta lahko dva moška drug drugemu,
ne da bi se ranila.
Vzljubil bom tvojo postavo,
drobno, vendar možato,
začinjeno z rahlo trpkim vonjem popolne svobode,
ki ne pozna ne kompromisov niti kesanja.
Morda bom kasneje v Parizu branil komuno
in padel pod streli ob steni pokopališča,
da boš lahko ti, na poti nazaj,
v speve prelil žalostinko za umrlim.

U vert
cher Rimbe bien gentil,
naj ti sledim, ko boš razmikal meje poezije;
magični demiurg pesništva,
izumitelj vesoljstev, pustolovec zvokov in barv,
rad bi letel na tvoji raketi, ko boš odkrival,
kje se končajo besede in se pričnejo
fantastična potovanja jezika.
Morda me boš kdaj v osami somraka
spustil pod svoj jedki oklep,
skril svoje bodice
in pred menoj razgrnil pokrajine najglobljih strasti.
Ker tudi pesnik včasih išče bližino.
Pil bom sokove iz tvojih skrivnih izvirov,
dokler me vsega ne omamiš
s svojo sladko grenkobo, v zelenem,
kakor absint.

I rouge
cher Rimbe bien gentil,
prosim, počakaj name v Rochu in bodi moj;
prebiral bom verze s tvojih ustnic in jih častil,
ovijajoč jih v temne poljube,
lačne tolažbe,
razžrte od soli solza,
trde, surove, ostre ugrize,
kot da bi z njimi lahko pregrizel
vratove vrat.
Ponudil ti bom
svoje golo telo, željno pozabe v telesu drugega moškega,
in si vzel
tvoje golo telo, željno pozabe v telesu drugega moškega,
grobo, brez nežnosti, rezko,
dokler ne bo ves minuli vek v tebi in v meni izbrisan
z zemljevida srca.

O bleu
cher Rimbe bien gentil,
vzemi me s sabo na pot v Harar;
ne bojim se ne svoje ne tvoje samote,
znam leči s fanti,
pijan od obupa,
kadar veter umolkne
in ptice v grlu zaustavijo glas
in ni zame nikogar več
niti v nebesih niti na zemlji.
Vendar bi se rad ljubil s teboj,
moj angel,
zaplesti se hočem v neba tvojih modrih oči,
potreben sem tvoje biti,
tako nežne in tako močne,
ker samo ti veš, kako je mogoče živeti,
če si s tišino obsojen na smrt.

A noir
cher Rimbe bien gentil,
želim se vrniti s teboj v Marseille;
tam bom samo zate.
Postal bom vino in kruh
v belih dlaneh tvoje duše,
božal bom tvoje mehke lase,
dišeče po vročem puščavskem pesku,
ki odmerja tvoj čas.
Poslušal bom tvoje poslednje stihe,
ki bodo še zadnjič vzbrsteli
sredi tvojega razpokanega sveta,
odganjal strahove in se spreminjal
v tvoj mirni pristan vsako noč.
Morda v mojem naročju ne boš nikoli umrl,
ampak le zdrsnil za morje,
v večnost.

cher Rimbe bien gentil,
naj grem s teboj, kadarkoli odideš,
naj odidem s teboj, kamorkoli že greš,

samo nauči me
molka

© Aleks 2011

Datum objave: 19. 7. 2011

one thousand and one nights



one thousand and one twinkling stars
intertwinement of grief and hope
twins in my heart

ptici v duši. moji. > > > > >

© Aleks 2011

Datum objave: 16. 6. 2011

ponos / pride

homofobičnim napadom na rob / against homophobia

nobena zapoved ne pravi,
ne ljubi

in vendar

vame letijo kamni,
ker imam rad.

© Aleks 2011


there's no commandment saying
you shall not love

but yet

stones are thrown at me
because i love

Datum objave: 14. 6. 2011

don kihot

ker je samo tako prav

čas viteštva je minil.
vendar nikoli ne veš.
pride trenutek, ko moraš
zastaviti garjavo dušo psa,
reči ne zasmehovanju
in se postaviti v bran moškega,
ki ga poznaš le iz besed,
ker je drag v nekem drugem, svetem spominu.
čeprav ti nisi tam.

čas bojevanja je minil.
vendar nikoli ne veš.
veliko strahov nosiš v sebi,
enkrat so mlini na veter in drugič spet
mlinski kamni okoli vratu.
zmagati kdaj pomeni samo
vztrajati na izbrani poti.
verjeti v srce v duši ptice.
v govorico srca.

čas ljubezni je minil.
vendar nikoli ne veš.
če pozabiš, kako je ljubiti,
pozabiš, kaj pomeni živeti,
in kadar pokoplješ sanje,
se jezik spominja le vonja pomrzle krvi
z okusom krizantem v jeseni.
tudi v obroču samote moraš slediti korakom v sebi.
imeti rad.

čas upanja je minil.
vendar nikoli ne veš.
morda jutri ne boš več tujec.
morda jutri ne boš več ujetnik besov noči.
morda bodo jutri vrata dobila krila in odletela.
samogovori bodo sprhneli kot oblačila nesmiselnih ritualov,
ko boš za njimi odkril melodijo,
zaigrano na cvetove sonca
čez temino neba.

© Aleks 2011



Datum objave: 1. 6. 2011

igra dečkov

ti imaš najlepšo dušo, reče Deček in uperi v drugega svoj svetli pogled.
tvoja duša je pa gobava, reče Drugi Deček in ga s prezirom premeri od nog do glave.

vsak od njiju verjame v svoje besede.

Deček najprej pomisli, da je tisto, kar govori Drugi Deček, samo groba šala,
kakor boleč zadetek z žogo v igri med dvema ognjema.
zato se zasmeji.

tako zvonko se smeješ, pripomni Drugi Deček,
ker v tvoji duši rastejo zvončki, ki svarijo ljudi pred nečistim.

mislim, da me ne vidiš prav, odvrne Deček in skrije prizadetost za zaprte oči.
čas celi rane in ko bom velik, bom kakor drugi... skoraj kot ti.

ti nimaš pojma, odkima Drugi Deček.
nobena gobavost ni ozdravljiva, tista v duši še celo ne.

ni mi mar, Deček odmahne z roko.
vseeno bom tvoj prijatelj do konca sveta.

kako si neumen, ga zavrne Drugi Deček.
nikoli ne bom potreboval tebe.
kaj naj vendar počnem z gobavo dušo?
glej, koliko prijateljev imam... nikoli ne bom tako sam, slišiš, nikoli...

zveniš, kot da si ne verjameš povsem, tiho pripomni Deček.

Drugi Deček pljune predenj, debelo in mastno, kot pljuvajo dečki.

Deček obrne svoj pogled v tla.
ne upa si več pogledati Drugega Dečka, tistega z najlepšo dušo, v oči.
rad bi ga vprašal, zakaj, veliko zakajev, a se boji.
nenadoma vse od Drugega Dečka boli.

mogoče pa boš, skoraj neslišno zašepeta predse.

bedak, se zareži Drugi Deček.
kužen si, izcedi skozi zobe, in pribije,
tvojo dušo bi bilo treba ubiti.

morda bo umrla sama od sebe,
zamrmra Deček, napol prepričano, napol vprašujoče, in požira solze.
ko bi se vsaj mogel zakleniti vase... globoko, nedosegljivo...

čim prej, tem bolje, razsodi dokončno, z odločnostjo pravičnika, Drugi Deček.
tisti z najlepšo dušo.

vstane, še enkrat pljune, debelo in mastno, kot pač pljuvajo dečki.

obrne se. da bi šel.
proč.
daleč proč od Dečka z gobavo dušo.
noče se več pogovarjati z njim.
niti spominjati se ga ne želi več.
gobava duša ni del njegovega sveta.
ne more biti.

tedaj Deček, ki ostaja sam v mraku večera,
sam in prestrašen,
nenadoma vidi,
kako najlepša duša vzdigne težko, črno tišino,
zašiljeno, ostrih robov,
in jo z ledenim gnusom zaluča v njegovo dušo.
v gobavo dušo kot v steklega psa.

Deček pobere tišino in z njeno konico zareže v dlan.
kri je gosta in topla.
a ne izpere. ne utopi.
kako močna mora biti bolečina, da izpraska drugo bolečino?

kaj pa, če ima prav, ga tedaj temno prešine, če ima zares prav?
potemtakem ima prav tudi--- Deček zadrgeta--- tudi Gospa?
ali samo zdaj ne vidi vanj, vsaj ne tako kakor on, Deček, vidi njega, Drugega Dečka, tistega z najlepšo dušo, vedno globoko, v dno srca, kot skozi odprto okno, in zato ve...?

nekaj časa strmi za Drugim Dečkom, kako po široki cesti odhaja od njega,
brez besed,
žvižgajoč, kot bi postajal oddaljena, zamirajoča melodija klavirja.
ne ozre se nazaj, niti enkrat.

a ko se bo...

Deček se kakor senca zlije z nočjo in pripravi na dolgo čakanje.

© Aleks 2011



Datum objave: 20. 5. 2011

another night, another man

i saw him singing
in a sleezy nightspot down below
dressed fully in black
he looked awfully handsome
so dark so young
so reckless
i couldn’t help noticing lewdness
at the end of his innocent gaze
seducing mine
mild softness in his voice
gestures so virile
but yet so tender
reduced all my senses
to one overwhelming desire
his smile was boyishly coy
inviting me to steal music from his lips
red sensual sweet
like the resurrection of the flesh
brimful of grief
pined for even the slightest touch
(however false)
i needed to drown in his deep kisses
listening to the endearments whispered
into my curly hair as a hot summer breeze
he took off my shirt
and slowly explored my arousal
with devastatingly long slender fingers
oh god so good
i undid his pants
i made him moan
i made him beg
i made him die of poetry of my lust
for an instant
forgetting
i didn't care for his name

© Aleks



Datum objave: 14. 5. 2011

tisoč in ena noč

ne spim
bojim se
pokrit z odejo do brade
stiskam zobe
široko odprtih oči
strmim v mrakove v sebi
drgetajoč
telo je krik

nikoli ne slišim tvojih korakov
prihajaš neslišno
kot bi ne bil resničen
a prideš vedno
prav vsako noč
rahlo pijan stopiš k meni
z noži v očeh
mali čas je za smrt
rečeš
in vzameš
grobo objestno
kakor da sploh nisem svoj
vse kar ti morem dati
v zameno ne ponudiš ničesar
celo tisti trenutek naslade
je bolečina

potem dobi igra
različne odtenke
tvoj zaničljivi nasmešek
mi žge drobovje
brce so včasih besede
in včasih tišina
zbrcan v kot pod udarci ječim
kakor bi butal z glavo ob steno
skrčen vase
skoraj neviden
boli
včasih me opazuješ
prezirljivo ukrivljenih ustnic
s studom v skomigu ramen
kako negujem vejo ki si jo zlomil
da zeleni naprej
divje
kot droben deček
ki se je pravkar izvil v življenje
in ne verjame v smrt

pogled zatrepeta
po moji voljni zasanjani koži
rob britvice
zdrsne počasi
z radovedno nežnostjo blazinic prstov
v mehki baržun barve breskove svile
zareže urno
s presenetljivo ostrino
globoke zardele poti do nikamor
cigaretni ogorek
ugasnjen na moji roki
pušča pekočo sled
kot nemi ugriz
da vstajam ranjen
slep od solza
zaznamovan
s krvjo sebe

na koncu odideš
(odideš vedno)
ne vem kdaj zapreš vrata za sabo
ali kako
a vem da jih
ker za njimi umiraš od temnega smeha
krohot groteskno odmeva
po zavitih stopnicah mojih noči
in vsako noč je
kot bi od mene odšel
prvikrat

ko se zdani
se vrneš
čez dan si ob meni
kot tiha ljubezen
z objemom
s poljubom
z dlanjo na čelu
s svojo temo
ali samo s tem da si

vse dokler znova
ne pade noč

© Aleks 2011


Datum objave: 19. 4. 2011

in ti rečeš

v žaru večera
ne slutim konca

samo zatočišče
iščem

pri tebi
samo bližino

nemraz
spokoj

pozabo
vsaj za trenutek

poražen v neštetih poskusih bega
iz labirinta strahu ki nima izhoda

vklenjen v žledu obupa
prosim naj me ne najde jutri

kaj rečeš
ko se obrneš

© Aleks 2011



Datum objave: 9. 4. 2011

krejzi

Home is where somebody notices when you are no longer there.
(Aleksandar Hemon)
včasih izginem,
prisežem.
narisana usta za smeh
se skrčijo v nevidno črto.
sonce v pogledu ne vzide.
moji očesi se preobrazita
v dve črni luknji.
telo zveni votlo.
kot bi bil nič.
okrog tega niča je glasba.
moški nasproti mene v neskončnost
nabija krejzi.
(pomoje je res malo nor)
znova in znova,
i'm crazy for trying,
i'm crazy for crying,
i'm crazy...

kar naprej isti refren.
nekaj bi moral ukreniti glede njega,
čim prej.
razbiti steklo,
stopiti tja čez,
ga prisiliti k molku.
namesto tega ravnodušno
gledam, kako se sedanjost spreminja v preteklost,
otopel,
pijan v nekem tujem, hladnem jeziku.
(da bi preživel, mora izgnanec zamenjati svet)
ko nihče ne opazi, da si izrezan
iz svoje počene domovine,
postaneš brezdomec.
stisnjenih zob zarežim, ko se krohotam
svoji prazni modrosti v obraz.
smej se, moj nemi sodnik brez priziva,
vsaj smej se z menoj,
zakričim na ves glas,
da odmevam
od golih sten.
ne preglasim krejzi.
luzer
.
stisnem se k sebi
in šepetam naprej,
čeprav v beli temi na severu sanj
izgubljam besede
in je pod snegom življenje
samo vaja
za smrt.
nikoli ne veš, kdaj zadnjikrat
bereš človeka (Človeka?).

prosim, ugasni noč.

© Aleks 2011



Datum objave: 28. 3. 2011

nightfalls

Zdaj
je drugje.

V lunaparku z ukrivljenimi zrcali
ga požirajo noči.

Veliko je moških.
Fino je s katerim od njih
prebiti kakšne pol ure.
Zamenjati svoje telo
za pol ure drugega telesa.

Za pol ure podobe bližine.

Jemlje si jih, samo zase.
Ne daje sebe.
Ne govori.
Nikoli se ne poljublja.
V krču zapira oči,
da se ne bi videl
v drugem pogledu.

Bela črtica za vsako črno temo.

Zradira solze, pohodi nežnost.
Pije.
Kadi.
Sleče majico, pleše.
Vrne stisk nepoznane dlani.

V koščkih razbitega stekla
rastejo lune.

Najlepše je, ležati zadet.
Samo ne na obali morja.

© Aleks 2011



Datum objave: 15. 3. 2011

zaigraj še enkrat, sam

(Donauturm, večer s kozarcem samote, 03.02.2011)

rad bi padal dolgo
in se spominjal
pisanih svetov otroštva
spletenih
v hrapavih naročjih dreves
kjer sem skrivaj sanjal
nikdar izrečene besede
prvih sramežljivih pogledov
prvega poželenja prve ljubezni
prvega moškega
strahu in poguma
pozabljenih imen izgubljenih noči
bežnih dotikov jezikov
poljubov teles
nasladnih drgetov v osrčju strasti
plesa žarečih oči na gladini jutra
opojnosti prvikrat izrečenega ljubim te
toplega vonja dvojine
objemov s potepanj na konec sveta
moči življenja
ko v lesketu belih solza
odseva sonce zasanjanega nasmeha
nežnosti zašepetanih pesmi
ki se razblinjajo
v oddaljeno žalostinko
nikoli slišane glasbe
rumenih cvetov itake
in čisto na koncu

tebe

z dlanjo na vročičnem čelu
odpiraš
vrata tišine

© Aleks 2011



Datum objave: 14. 2. 2011

remembra(n)ce

on the bank of memories
marked with oblivion
kissing his absence

© Aleks 2011


Datum objave: 2. 2. 2011

moj

(vedno)

mogoče boš nekega dne moral vedeti,
da od nekoga si.

takrat
vstopi skozi moja vrata,
in pusti,
da te moj objem
skrije pred svetom,
in varuje,
tudi pred teboj.

© Aleks 2011


Datum objave: 2. 2. 2011

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.