oči ptice
ponoči v hiši strahov
na praznih peronih svojih štirinajstih postaj
pogosto srečam tvoje oči
vklesane v obraz z boji notranjosti
dva mračna gejzirja samote
bridko ponosnih zenic zmagovalca
na bojnem polju brez preživelih
jeklena trezorja duše
vendar je njihov trd diamantni lesk
od blizu
le krhka koprena otožnosti s trpkim okusom morja pozimi
meni žarijo s spokojno milino
kakor boža prosojni ples vetra in zlate ptice
obsojenega na smrt
pod zadnjimi listi neba
kadar (se) ljubijo se bleščijo
vzneseno z zlatorumenimi zublji prejemanja
in dajanja v nasladnem prepletu dvojine
in potlej morda od solza
bolečina v meni je dvojček tvoje
tisti ki so odšli
zimzelene spominčice
na brazgotinah srca
hočem ti odkleniti sonce
skozi sivi granit trdote
skozi neprehodne deževne gozdove
neizrečenih besed
samo s toplino
kakor bi legal med osiveli mah iz božične noči
zdrsnem vanje z mehko lahkoto nežnosti
ter se prelijem vse do dna tebe
in vem
da bom poslednja uteha
v kamniti hiši na koncu poti
ko bo čas dogoreval
čeprav ti ne veš
v črnem zrncu ur na moji dlani
se gosti vsa teža stisk tvojih begov
na krilih srebrnih konj se vračajo vate tvoje neukročene sanje
da se rodiš znova iz mojih neprespanih noči
tu in tam v tvojih očeh ugledam sebe
takrat molčim in si želim
da me ne bi nikoli bilo
(ali da bi vsaj kdaj ti videl v moje oči)
© Aleks 2013
Datum objave: 21. 4. 2013
7 comments:
Človeka je treba le (ki seveda ni le le, ampak mnogo mnogo več) ljubiti. In Je Vse.
A najbolj sebe. Ljubiti najbolj sebe.
Bodi. Ljubi, dragi Aleks.
Svetloba
draga Svetloba, seveda imam rad (no ja, ne glih sebe, tam res ni kaj dosti tega...), kajti pomoje je mogoče imeti rad ptice... in viteze... zmajev, še posebej ognjenih, pa ravno ne. pa vseeno sem, prekleti pesnik. in imam rad te mile oči.
bodi dobro!
Lepelepelepe oči; In lep a pesem.
res so ful lepe, ja... kot duša, ki je vnjih…
(hvala tudi za pohvalo... blushing, still, every time...)
Dragi Aleks, na koncu pesmi si zapisal, »… si želim, da me ne bi nikoli bilo«
Če te ne bi bilo, ne bi videl njegovih oči, ki te še vedno ljubijo.
Če te ne bi bilo, ne bi bilo dvojine ljubezni, ki so nekoč okušale in verjamem, da še bodo, tudi skozi toplino neizrečene besede.
Če te ne bi bilo …, mnogim nam ne bi zasvetil žarek sonca v očeh, četudi kdaj rosnih.
A ti si. Bil in boš.
In tvoje besede govorijo kar je v tvojih očeh. Ena sama ljubezen.
Samo reci mi da ni res!!!
Pogum (ojej, kdo to pravi)
No, pa sem pesmi - za preplet dveh gre v eni sami, prebrala tudi sama. Verjetno si nacrtoval, ali pa je nastalo spontano, za vsako trivrsticnico je samostojni verz ze nova pesem, ...ki se smiselno cudovito preveze z ostalimi samostojnimi vrsticami.
Saj te ne morem kot pohvaliti, ...
Vedno se me dotakne vsaka tvoja pesem in ob njej zacutim osamljenega, z duso polno bolecine, ocitanj, zalosti...nekega pesnika, ki mu se za ime ne vem, hehe.
bodi lepo, Aleks!
-@ draga Dragica, tale pesnik se imenuje aleks in se zahvaljuje za pohvalo; vrstice so se takoj na začetku po ritmu ločile in sem nato pisal naprej v obliki 3+1, in na koncu se je izkazalo, da je tako tudi neskončno prav: oči ptice / vklesane v obraz z boji notranjosti / jeklena trezorja duše / meni žarijo s spokojno milino / kadar (se) ljubijo se bleščijo / bolečina v meni je dvojček tvoje / hočem ti odkleniti sonce / samo s toplino / in vem / čeprav ti ne veš / da se rodiš znova iz mojih neprespanih noči (zadnje 3+1 pa seveda hote odstopajo.
še enkrat, hvala, bodi lepo!
-@dragi tjaž, za par dni sem odložil odgovor (ampak, saj veš, da vedno odgovorim), ampak še vedno ne vem čisto dobro, kako odgovoriti na to, kar si mi kar preveč lepo in prijazno napisal.
seveda si večkrat želim, da me ne bi bilo… ker če me ne bi bilo, ne bi zaradi mene nikogar nikdar prav nič bolelo /(še celo mene ne).
na drugi strani je ena najlepših in najbolj toplih duš... in moja ljubezen zanjo.
hvala ti, in drži se!
Post a Comment