2.9.13

in memoriam Ciril Bergles

pogrešal bom Tvoje pesmi
V jeseni se sonce osuje,
a tudi takrat,
ko med drgetajočimi dlanmi ostanejo
le še fragmenti iztekajočih se zrnc
črnega peska časa,
hrepenenje ne mine.

Oči pesnika so zrcalo sanj.
V njih sem ugledal
neminljivo ljubkost mladeniča,
ki je v senci palme na obrežju mogočne reke,
nedolžno dišeč po prvem zanosu strasti
brezskrbno zadremal v naročju dragega,
pokrit samo z nežno, ljubečo milino
poljuba.

Sanje pesnika so odmevi spominov.
Deček in mož,
beli saten skrivnosti nemirnih iskanj v sebi,
v drugih,
mesta in leta nikoli pozabljenih kretenj,
dotikov, glasov zbliževanj in slovesov,
otožna lepota
izpolnjenih poželenj.

Spomini pesnika so sence samote.
Žalosti se včasih ne more skriti
niti med čvrsta stegna bojevnika.
V temnih kodrih mornarjev valovi morje,
roke so veter,
ki odlaga mladost, očarljivost, gibko prožnost telesa
na grenke nasipe
pobeljenih kosti.

Samota pesnika je mračni metulj z druge obale.
Življenje počasi ugaša kakor svetloba na oknih zaklenjenih hiš,
vonj po kadilu izmeri končnost na belem hodniku.
Ne vem,
ali obsojanja so tudi na oni strani sveta,
toda smrt
je lahko strašen sodnik
preživelim.

Kar ostane, je poezija.
Vsaka črka je solza pesnikove duše,
nema slutnja,
da je osamljenost
tudi v bližini,
da šelestenja pesmi
včasih bolijo,
toda ljubezen besede mora izreči,
četudi neizrekljive,
četudi tiste,
ki jih izpisuje
tišina.

© Aleks 2013

18 comments:

poigravanja © dragica said...

Krasno! Se da napisati kaj lepsega in memoriam?
Oči pesnika so zrcalo sanj...pa izjemen verz, ki te bo prezivel!

Love you, POET!

poigravanja © dragica said...

Aleks, objavila sem pesem na fbju.
Ta pesem je božanska.
Veckrat kot jo berem, lepsa mi je in v njej obcutja izrazena s subtilno metaforicnostjo, ki je perfekcija.


Ufffffffff, si dober!
NI ENAKEGA TEBI v poeziji danasnjih dni!

aleks said...

draga Dragica, hvala ti najlepša (saj pravzaprav sploh ne vem, kaj naj napišem nazaj, sprejemanje nekaterih pohval mi še vedno ne gre od rok)... lahko pa rečem, da je Ciril Bergles izjemen pesnik, izjemen umetnik, njegove pesmi pa tako lepe, da si ne moreš kaj, da se ne bi zaljubil vanje. težko bi rekel, katera pesem mi je najljubša ali najbližja (vem pa, katera je najdragocenejša zame), malo je verjetno odvisno tudi od razpoloženja. ja, pogrešal ga bom.

tjaž said...

Čudovita pesem njemu v spomin.
Pesnik, samohodec, ki je ustvarjal iz potrebe svojih bivanjskih občutij, ki je znal minljivi čas, v bežne trenutke razkropljeno življenje, vdahniti v večnost neminljive poezije.

Tako kot ti, dragi Aleks!

Meni najljubša zbirka: Na poti v tišino.

aleks said...

dragi tjaž, tako z občutkom si tole napisal... lepo je videti (in vedeti), da so avtorji, ki so meni zelo blizu, blizu tudi drugim. poezija (in umetnost nasploh) ne bi smela nikoli razdvajati, samo zbliževati. pa včasih žal ni tako.

sicer pa naj bo danes dan za sončnice. vseh vrst.
bodi dobro!

aleks said...

ps in, btw, če se (danes) slučajno še komu od bralcev/bralk sesuva leva stran izpovedi, tega ne počnem jaz.

Professor said...

Odlična pesem za (še enega) odličnega pesnika!
Aleks. bravo!

aleks said...

Professor, hvala! a.

aleks said...

komentarja na željo komentatorja ne objavljam, tule pa je pesem, za katero mislim, da bi (od mojih) najbolj ustrezala vprašanju. naslov pesmi je, sprašujem te vse o tebi, tule pa je povezava: http://izpovedi.blogspot.com/2008/06/spraujem-te-vse-o-tebi.html

Anonymous said...

Aleks, spet in nenehno razmišljam, da so tvoje pesmi (pa nočem primerjat sploh) mnogo mnogo boljše kot pišejo sodobni pesniki ali bolj wanabe pesniki.
Tvoje pesmi si zaslužijo izid.

Resnično si zaslužijo objavo.

Saj so lahko pod psevdonimom.

A se te bo dalo prepričati enkrat.

Svetloba

aleks said...

mogoče kvečjemu takrat, ko moj zdaj ne bo več imel potem, ampak samo še, prej... s prepoznavnim naslovom, moji ptici v duši, kaj pa drugega...
ampak za zdaj so v vsakem primeru še mnogo preveč... življenje.

btw, a nihče ne mara elektronskih knjig ali kaj? i'm, like, kinda crazy 'bout 'em...

Matevž said...

Tudi jaz sem upal na prej ... Aleks!
In še vedno mi je ljubši vonj po papirju, kot po ekranu!

Lep jesenski dan!

Anonymous said...

Ne, e-knjige niso večne.

Svetloba

aleks said...

e-knjige imam strašno rad, ker jih lahko veliko spravim na malo prostora, jih nosim praktično ves čas s seboj in tudi berem praktično kjerkoli in kadarkoli - še celo letenje je z e-bralnikom za kanček manj neprijetno (btw, vrednost e-branja so tudi slovarji, tako priročno blizu, kadar berem knjige v meni tujih jezikih).

-@ Matevž, hvala, da si se znova oglasil tukaj, sem vesel (bereš cirila berglesa tudi ti?). upam, da si v redu.

-@ Svetloba, će je kaj večnega, je ljubezen. ampak samo če. jaz upam.

vse dobro,
a.

Anonymous said...

Super! (oba!)
lp, bralec

Professor said...

Meni se zdi "Moji ptici v duši bolj" posvetilo kakor naslov; ti pa si pravi princ metafore ((ko moj zdaj ne bo več imel potem, ampak samo še prej"... kapo dol, Aleks!

Anonymous said...

Ljubezen JE večna.
Upanje JE.

Bodi.
Svetloba

aleks said...

-@ bralec, tnx a lot

-@ Professor, je naslov, ki je hkrati tudi posvetilo naslovniku in meni se zdi pač tako najbolj prav, iz vrste razlogov (večinoma neracionalnih, a mojih).
metaforični princ? hvala za kompliment, ampak, kaj vem, jaz pač tako pišem... pesmi, in tudi sicer, v zasebni korespondenci, mislim (celo v uradnih tekstih ne znam biti glih svetovno suhoparen). in nekako tako, se mi zdi, --tudi govorim.

-@ Svetloba: upam, da res
čeprav je upanje vse tanjša nit, ki me drži...

lepo bodite, vsi, tam zunaj.
a.

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.