20.5.11

igra dečkov

ti imaš najlepšo dušo, reče Deček in uperi v drugega svoj svetli pogled.
tvoja duša je pa gobava, reče Drugi Deček in ga s prezirom premeri od nog do glave.

vsak od njiju verjame v svoje besede.

Deček najprej pomisli, da je tisto, kar govori Drugi Deček, samo groba šala,
kakor boleč zadetek z žogo v igri med dvema ognjema.
zato se zasmeji.

tako zvonko se smeješ, pripomni Drugi Deček,
ker v tvoji duši rastejo zvončki, ki svarijo ljudi pred nečistim.

mislim, da me ne vidiš prav, odvrne Deček in skrije prizadetost za zaprte oči.
čas celi rane in ko bom velik, bom kakor drugi... skoraj kot ti.

ti nimaš pojma, odkima Drugi Deček.
nobena gobavost ni ozdravljiva, tista v duši še celo ne.

ni mi mar, Deček odmahne z roko.
vseeno bom tvoj prijatelj do konca sveta.

kako si neumen, ga zavrne Drugi Deček.
nikoli ne bom potreboval tebe.
kaj naj vendar počnem z gobavo dušo?
glej, koliko prijateljev imam... nikoli ne bom tako sam, slišiš, nikoli...

zveniš, kot da si ne verjameš povsem, tiho pripomni Deček.

Drugi Deček pljune predenj, debelo in mastno, kot pljuvajo dečki.

Deček obrne svoj pogled v tla.
ne upa si več pogledati Drugega Dečka, tistega z najlepšo dušo, v oči.
rad bi ga vprašal, zakaj, veliko zakajev, a se boji.
nenadoma vse od Drugega Dečka boli.

mogoče pa boš, skoraj neslišno zašepeta predse.

bedak, se zareži Drugi Deček.
kužen si, izcedi skozi zobe, in pribije,
tvojo dušo bi bilo treba ubiti.

morda bo umrla sama od sebe,
zamrmra Deček, napol prepričano, napol vprašujoče, in požira solze.
ko bi se vsaj mogel zakleniti vase... globoko, nedosegljivo...

čim prej, tem bolje, razsodi dokončno, z odločnostjo pravičnika, Drugi Deček.
tisti z najlepšo dušo.

vstane, še enkrat pljune, debelo in mastno, kot pač pljuvajo dečki.

obrne se. da bi šel.
proč.
daleč proč od Dečka z gobavo dušo.
noče se več pogovarjati z njim.
niti spominjati se ga ne želi več.
gobava duša ni del njegovega sveta.
ne more biti.

tedaj Deček, ki ostaja sam v mraku večera,
sam in prestrašen,
nenadoma vidi,
kako najlepša duša vzdigne težko, črno tišino,
zašiljeno, ostrih robov,
in jo z ledenim gnusom zaluča v njegovo dušo.
v gobavo dušo kot v steklega psa.

Deček pobere tišino in z njeno konico zareže v dlan.
kri je gosta in topla.
a ne izpere. ne utopi.
kako močna mora biti bolečina, da izpraska drugo bolečino?

kaj pa, če ima prav, ga tedaj temno prešine, če ima zares prav?
potemtakem ima prav tudi--- Deček zadrgeta--- tudi Gospa?
ali samo zdaj ne vidi vanj, vsaj ne tako kakor on, Deček, vidi njega, Drugega Dečka, tistega z najlepšo dušo, vedno globoko, v dno srca, kot skozi odprto okno, in zato ve...?

nekaj časa strmi za Drugim Dečkom, kako po široki cesti odhaja od njega,
brez besed,
žvižgajoč, kot bi postajal oddaljena, zamirajoča melodija klavirja.
ne ozre se nazaj, niti enkrat.

a ko se bo...

Deček se kakor senca zlije z nočjo in pripravi na dolgo čakanje.

© Aleks 2011

4 comments:

DROBTINICE SVETLOBE said...

Ze drugi verz zaboli s svojo sporcilnostjo, a vendar se "zlati" decek ozira za "temnim" deckom.

Kdo nam je vsec, kdaj nam je vsec, ne moremo odlocati z glavo, odloca dusa in njeni zakoni:)

Kot v pesmi, gre zivljenje mnogih od nas, vedno se oziramo za necem velikim, vlozimo v to vso duso in srce in na koncu ostanemo s hrepenjenjem sami in ponizani.

Pesem, vredna "zlatega" decka.

aleks said...

Deček vidi Drugemu Dečku v dušo, čisto do dna.
zato ve.
Drugi Deček ima najepšo dušo, tu ni vprašanj.
prav nobenih.

Deček pa... jaz ne vem. verjetno (ga/mu) vsak sodi, kot čuti.

hvala ti, lepo se imej!

Punčkica said...

Izjemen blog!!!!!!!!!!!
LP, Punčkica

aleks said...

hvala za pohvalo!
ti tudi pišeš?

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.