na obalah guadalquivirja

Na obalah Guadalquivirja ležim,
na svoje zaprte veke pišem
pesem o ljubezni,
ki jo reka vzneseno plivka
ob mojih utrujenih stopalih popotnika.

Gobav sem.
Zavrženi sin človekov.
Naj me kdo odpelje iz tega vesolja.
Svetloba boli.
Hočem temo.
Sem res obsojen na smrt,
ker dajem telo
in slepo ječim za vsaj kanček duše?

Za trenutek zasanjam tebe,
tvoje oči s spomini na prihodnost,
ki nočejo razpeti šotora v moji puščavi,
med sipinami žalosti,
kjer kraljujejo slonokoščeni maliki,
kjer igram,
igram čustva, ki jih nisem še nikdar našel v sebi.
Tvoje telo je trpka, a klena zemlja Krete,
ti plešeš sirtaki
med mrtvimi dušami na podiju iz cenenih ekstaz,
v Hadu, kjer nikdar ne umolknejo bobni Dies Irae.

Nasmehnem se tvoji lepoti.
Oh, da, seveda odvrneš pogled.
Ozrem se za njim.
Lovim ga po stenah, po stropu, po vseh kotih,
poskušam ga ujeti in zagrebsti vase za zmeraj.
Pri tem se spotaknem ob svojo otožnost,
ob svojo praznino.
Padem.
Ujamem se na svetlobni pramen razbitih steklenic.
Stekleni smehljaj na moji krvavi roki rodi mojo pesem.

Tedaj se zazreš vame in zašepetaš,
s skrbjo, ki mi je tuja,
naj pazim, ker je življenje dragoceno.
Čeprav slutiš, da moje ni vredno veliko.
In vendar te ni strah niti kaplje moje krvi
(vedeš se, kot da je sveta),
izmiješ mi rano in iz nje odstraniš
kalejdoskope iz stekla.
Raztrgaš rob svoje srajce,
bele, s pretanjeno rdečo črto,
(še vedno ga hranim),
moj dobri Samaritan,
prevežeš mi dlan,
kot da je ptica, ki bi hotela vzleteti,
pretrganih peruti,
da bi se ubila na zlatem oknu svoje kletke,
ko bi iskala svobode.

Pelješ me v moje stanovanje.
Ranjen ne moreš voziti, pojasniš.
A oba dobro veva,
da bi lahko odšel sam,
čisto sam,
ali vsaj osamljen, kot vedno.
Tvoje slovo opazujem v zrcalu:
vidim samoto, kako vstopa v moj dom,
in sanjam, da tvoj poljub –
en sam mehki poljub –
ustavi moje najgloblje drhtenje.

Tisti trenutek
se nesmrtno,
brezmejno,
in brezupno (tako se bojim)
zaljubim vate.

© Aleks 2006