in tvoja duša je iz vrtnic

veš, kako rišem tvoje oči?
vroče in mehke
kakor žamet sipin v puščavi,
jasno nebo se boči nad njimi,
jaz sem sonce na njem
(tisto veliko, rumeno sonce).
tam, kjer skrivaš sanje,
poljubljam tvoje solze,
iz nežnosti spletam mavrico,
in ti si zaklad.

veš, kako te sanjam?
nagajivi mladenič, z rokami globoko v žepih
žvižgajoč postopaš po lunaparku,
z nabritim nasmehom,
da fantje medlijo,
sedeš za klavir in improviziraš ljubezen.
mali klovn z velikim rumenim balonom v roki
zajoka od lepote,
primeš ga za roko in ga odpelješ v hišo strahov,
z dotikom ustnic jo začaraš v hišo naslad.

veš, kako se ljubiš z menoj?
tedaj nisi plah, ne obotavljaš se,
prižgeš me z vso svojo mogočno moško močjo,
da zagorim z velikim rumenim plamenom.
kakor svetilnik na morju samote
gorim samo zate.
zvijaš se v ognju,
v žaru mojih strasti iščeš pristan,
dogorim, ko najdeš mir v meni.
in moj stenj je večen.

vidiš, vse vem o tebi.
čeprav te ni tu.
in ti vse o meni.
ker vsako noč, ko za tvojimi vekami
zazveni glasba vrtnic,
blagoglasni spev vsega, kar si,
vsega, kar pomeniš meni,
majhen rumen metulj, utrujen od iskanja,
zdrsne na tvoje rame, zadrhti
in umre z vso tvojo žalostjo v sebi.

© Aleks 2007