in tvoja duša je iz vrtnic

veš, kako rišem tvoje oči?
vroče in mehke
kakor žamet sipin v puščavi,
jasno nebo se boči nad njimi,
jaz sem sonce na njem
(tisto veliko, rumeno sonce).
tam, kjer skrivaš sanje,
poljubljam tvoje solze,
iz nežnosti spletam mavrico,
in ti si zaklad.

veš, kako te sanjam?
nagajivi mladenič, z rokami globoko v žepih
žvižgajoč postopaš po lunaparku,
z nabritim nasmehom,
da fantje medlijo,
sedeš za klavir in improviziraš ljubezen.
mali klovn z velikim rumenim balonom v roki
zajoka od lepote,
primeš ga za roko in ga odpelješ v hišo strahov,
z dotikom ustnic jo začaraš v hišo naslad.

veš, kako se ljubiš z menoj?
tedaj nisi plah, ne obotavljaš se,
prižgeš me z vso svojo mogočno moško močjo,
da zagorim z velikim rumenim plamenom.
kakor svetilnik na morju samote
gorim samo zate.
zvijaš se v ognju,
v žaru mojih strasti iščeš pristan,
dogorim, ko najdeš mir v meni.
in moj stenj je večen.

vidiš, vse vem o tebi.
čeprav te ni tu.
in ti vse o meni.
ker vsako noč, ko za tvojimi vekami
zazveni glasba vrtnic,
blagoglasni spev vsega, kar si,
vsega, kar pomeniš meni,
majhen rumen metulj, utrujen od iskanja,
zdrsne na tvoje rame, zadrhti
in umre z vso tvojo žalostjo v sebi.

© Aleks 2007


15 comments:

Anonymous said...

preunljivo in lepo
lp, bralec

Anonymous said...

Dragi Aleks,

tako zelo zelo moja pesem...če dovoliš...in verz: "vidiš, vse vem o tebi.
čeprav te ni tu."

Tako čutna pesem, da me je kar prestavilo. Vem, da je avtor (lirski subjekt) tudi, ali pa še bolj.

Na knjigo pesmi nazdravljam. Tvojo.

P. S. Ko si vmes odšel, sva z mojo drago dali povšterču ime Aleks ...

aleks said...

draga svetloba, hvala. veš, na literaturo gledam nekako tako, da sicer izhaja iz nekih osebnih občutkov, osebnega doživljanja sveta v času (ne nujno "zdaj", kakšen tekst vsaj pri meni zori tudi zelo dolgo), avtorjeva naloga pa je, da to doživljanje prikaže / preoblikuje tako, da postane čimbolj univerzalno (zato se mi zdi prav, da pri interpretaciji govorimo o "lirskem subjektu").

če meni to uspeva, ne vem, sem pa vedno vesel, če se moje "pesmi in zgodbe" koga dotaknejo.

ps upam. da vama povšter ne dela preveč zgage... ne povej naprej, ampak jz sem v bistvu zelo... nagajiv.

aleks said...

@ bralec, hvala tudi tebi.

DROBTINICE SVETLOBE said...

Ljubeče, ljubeča pesem, polna erotike in čutnosti:))))

Fajn bodi(ta).


Pozdrav in lep dan.
neikka

aleks said...

Hvala... in lep dan nazaj

Anonymous said...

Povšter pa, ja, je poseben, je ...včasih služi za to, da je glavi mehkeje, včasih vsrka moj dih, včasih pa je ....ne ne povem...

Bodi(ta) še majsko...

S

aleks said...

jz sm res za fentat; prva asociacija mi je bila, včasih pa je za solze, tako kot včasih jz...

lep dan. vsem.
a.

Matevž said...

Dragi Aleks!

Pesem. Dotaknila se me je. Veš. Povsem!
V njej najdem okus ustnic, ki ljubijo,
solz, ki se potočijo po licu
sanj nedolžnega hrepenenja
in glas, ki prevpije tišino,
da oči najdejo ljubezen.

Hvala ti za njo. Za besedo življenja!

Vse dobro ti želim, da bo tvoja vrtnica vedno cvetela!

Matevž

Anonymous said...

Prebrala sem jo, z nagajivo igrivostjo...
A veš, da tudi naše razpoloženje vpliva na to, kako pesem dojemamo.

zato bolje, da danes ne pišem nič, ker bi samo kaj zakuhala in znova prismodila... :)

Tvoja pesem pa je zelo, zelo lepa. Vedno ti nekako uspeva, da me potegneš vanjo, a danes z nasemejanim obrazom...

Tudi tebi lep teden, poln navdiha in nagajivega prepiha... ;)

aleks said...

-@ Matevž: eh, dragi moj pesnik... hvala. se pa zdajle sprašujem - resno - a res delam vse to z besedami? a zares delam to?!

-@ vilinček, razpoloženje pa vpliva zagotovo. in hvala.

Anonymous said...

a.,
se sprašujem, če sploh veš, kaj si napisal?

Ko
violina
lahko odpusti preteklosti,

začne peti.

Ko violina lahko neha skrbeti
glede prihodnosti,

boš postal
taka pijana smejoča nadloga,

da se bo Bog
sklonil navzdol
in te začel
vpletati
v svoje lase.

Ko violina lahko odpusti
vsako rano, ki so ji jo povzročili
drugi,

začne peti
srce.


Čakam na še kaj podobnega.
Gregor

aleks said...

seveda vem, Gregor, kaj sem napisal (ne vem pa, kaj nosijo moje pesmi tistim, ki jih berejo).

še kaj podobnega? veš, meni se zdi, da je vsaka pesem poseben svet, ujet v besede v času. čeprav, po drugi strani, menda vsakdo piše vse življenje eno samo pesem, riše en sam obraz...

hvala za Hafisa, rad ga berem,
a.

Anonymous said...

Ne vem ali bereš Hafisa, sta si pa v tej tvoji izpovedi zelo blizu (zato je bil tudi moj komentar temu primeren). Prav presenetljivo. Nisem še prebral kaj takega, res, brez besed. Tvoja najlepša pesnitev, in sem jih prebral vse. Je pa tudi res, da vsakdo piše vse življenje eno samo pesem, kot si napisal. In to je tvoja pesem, ki jo boš še pisal in napisal...
Zato čakam na še kaj podobnega.
Pa še kratek komentar na "komentarje" o povštrih :)

Sinoči sem blazine grizel
in zdrgnil belo noč
vse do krvavih robov
Ognja ljubi
nikomur ne dam
tistega v tvojih očeh
iz mojih sanj

Prijeten preostanek večera in vse dobro,
Gregor

aleks said...

Hafisa berem (nasploh berem veliko) z velikim občudovanjem, mojster besede je, virtuoz...

heh, ja... prav fini komentarji nastanejo kdaj ;)

bele noči so pa meni posebne, včasih sem tam...

hvala, lepo bodi tudi ti,
a.

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.