velikonočni utrinek

naši najbližji
v spominih in srcih
za vedno ostajajo z nami.

vezi duš presegajo
prostor in čas.

© Aleks 2026

Datum objave: 31. 3. 2026

knjigarna na drugem koncu sveta

v knjigarni na neskončni aveniji
se srečava zadnji večer
med policami s poezijo
v istem trenutku poseževa
po isti knjigi
samo en pogled
prsti se dotaknejo
prepletejo
ne izpustijo

skozi noč
potujeva skupaj

v taksiju
te potegnem k sebi
poljubljaš se nežno
jaz pa sem malo neučakan
doma zviješ džojnt
srkava presladko vino
pripovedujeva si
zgodbo za zgodbo
dokler se nama ne zapleteta jezika

tedaj postane svet
rahlo zabrisan

vseeno vem
da je bilo obema lepo
ker bi rad še malo ostal
umirjen v tvojem toplem naročju
in pustil
da me božaš
z besedami in dlanmi
ne da bi se dotaknil
moje duše
kot nekdo drug

sončni vzhod prekrije stavke
s tanko plastjo otožnosti

preden se poslovim
s svoje nočne omarice izbereš
knjigo najljubšega pesnika zame
v posvetilo
(a man to remember)
položiš drobec sebe
in spodaj na hitro pripišeš
svoj elektronski naslov
čeprav oba veva, da

© Aleks 2024

Datum objave: 19. 9. 2024

poslednja solza

v spomin

zbegan je taval v iskanju sebe,
kakor pesem,
ki ne najde besed.

brez božajoče moči utehe
se v pogledu spomina zrcalijo
njegove trepetajoče roke,
ki drgetajo v nemiru,
njegove neme ustnice,
brez vprašanja
za odgovor poljuba.
bil je otrplo drevo ogolelih vej,
ki se ne more vzpeti v nebo,
ki ne more še enkrat ozeleneti,
bil je astronavt,
ki mu je noč zlomila krila,
in ni našel milosti v naročju zvezd.
bil je osameli povodni mož,
ki je v mesečini reke
izgubil jasnino svojih oči,
zato se ni spominjal topline,
ni več prepoznal resnice v ogledalu sanj,
ni več razumel govorice vodà,
nikomur ni mogel ničesar več dati.

odsev avtomobilskih luči
v grenkobi pijače
je imel obliko objema,
v katerega padejo angeli,
ko se na licu zablešči
poslednja solza.

© Aleks 2024

Datum objave: 5. 3. 2024

život prođe, sećanje nikad

(in memoriam Žarko Laušević)

žao mi je, moj Lauše.
nadam se da u miru
sa anđelima snevaš nebesko pozorište.

© Aleks 2023

Datum objave: 19. 11. 2023

nočni sprehajalec

moški na nočnem sprehodu
gre mimo mene
brez besed
osamljenost na njegovem obrazu
(kot v pokvarjenem zrcalu)
odseva mojo

© Aleks 2019



Datum objave: 1. 3. 2019

preobrazba

Ko je vse izrečeno brez besed
in je jutro pozabilo priti,

gole veje drevesa postanejo krila ptice,
ki si želi zbežati

v svetlobo novega dne -
ali v belino neba.

© Aleks 2013



Datum objave: 1. 12. 2013

in memoriam Ciril Bergles

pogrešal bom Tvoje pesmi

V jeseni se sonce osuje,
a tudi takrat,
ko med drgetajočimi dlanmi ostanejo
le še fragmenti iztekajočih se zrnc
črnega peska časa,
hrepenenje ne mine.

Oči pesnika so zrcalo sanj.
V njih sem ugledal
neminljivo ljubkost mladeniča,
ki je v senci palme na obrežju mogočne reke,
nedolžno dišeč po prvem zanosu strasti
brezskrbno zadremal v naročju dragega,
pokrit samo z nežno, ljubečo milino
poljuba.

Sanje pesnika so odmevi spominov.
Deček in mož,
beli saten skrivnosti nemirnih iskanj v sebi,
v drugih,
mesta in leta nikoli pozabljenih kretenj,
dotikov, glasov zbliževanj in slovesov,
otožna lepota
izpolnjenih poželenj.

Spomini pesnika so sence samote.
Žalosti se včasih ne more skriti
niti med čvrsta stegna bojevnika.
V temnih kodrih mornarjev valovi morje,
roke so veter,
ki odlaga mladost, očarljivost, gibko prožnost telesa
na grenke nasipe
pobeljenih kosti.

Samota pesnika je mračni metulj z druge obale.
Življenje počasi ugaša kakor svetloba na oknih zaklenjenih hiš,
vonj po kadilu izmeri končnost na belem hodniku.
Ne vem,
ali obsojanja so tudi na oni strani sveta,
toda smrt
je lahko strašen sodnik
preživelim.

Kar ostane, je poezija.
Vsaka črka je solza pesnikove duše,
nema slutnja,
da je osamljenost
tudi v bližini,
da šelestenja pesmi
včasih bolijo,
toda ljubezen besede mora izreči,
četudi neizrekljive,
četudi tiste,
ki jih izpisuje
tišina.

© Aleks 2013



Datum objave: 2. 9. 2013

poletje 199x

s., ki je rekel, ali vem, kaj je vojna
čeprav ne govori mojega jezika

bil sem otrok - fantič, deček... ne vem,
bilo je mesto, daljno in blizu,
mesto z vojno,
pravo, zaresno vojno
(svinčeni vojaki so oživeli in se ulili v krogle za smrt)
vsak dan.
gledal sem jo skozi okno v svet bolečine.
na vogalu ulice je stal fant,
tako postaven,
visok, temnolas, nekako na pragu dvajsetih let,
vitkih dlani, gibkih stegen,
s cigareto na mestu poljuba.
ob robu pločnika je bila mladenka,
ki je na drugi strani trepetajoče vročine
kakor čakala.
morda na vabilo za ples z njegovim svetlim nasmehom.
nosila je pisano krilo, ki ga je veter narahlo privzdignil
(za hip je bilo kakor poletje v Parizu),
potem je strel razcvetel njeno telo v rožo.
prvi glas reče, daj, ugasni TV, večerja je že na mizi,
drugi glas pravi, mater, a u skoz gor ta vojna al kaj?!
samo jaz zajokam,
tiho, v železnem primežu sebe,
namesto fanta v žgočem avgustu,
ki ni imel več oči.

© Aleks 2012



Datum objave: 24. 3. 2012

pobegi

I.
niso me našli na tleh kopalnice,
prerezanih žil, brez zavesti,
tako, da sem tudi zamudil
divjo vožnjo s prižgano modro lučjo
skozi mesto moje mladosti
(ne da bi vmes obujal spomine na kraje, ki so minili).
mislim, da kri preprosto
ne paše v poletje.

II.
skozi temo noči
izginjam
v pesmi, ljubi tebi,
jokam za dnevi,
ki jih nisi imel,
za izgubljeno ljubeznijo,
za fantom, ki se je obrnil in šel drugo pot,
ko končno sestavim
vse odtenke besed,
znotraj obupa za hip postanem ti, nekoč.

III.
šel sem,
da bi odšel.
da se ne bi nikoli več vrnil.
nisem čutil samote na poti nazaj,
čeprav vem,
da so zvezde neobčutljive za bolečino,
ko se ohladi.

IV.
ležati v visoki travi pod sveže umitim nebom,
gol,
(morda malo pijan),
spreminjati oblake v oblike in oblike v oblake,
dokler se ustnice ne spojijo v poljubu,
se prepustiti
sladkim malikovanjem jezika,
zaplesti dlani v lase,
objeti poželenje,
se zliti z vročo kožo moškega,
ga z naslado vzeti,
mu dati sebe.
moj poletni potep.

© Aleks 2010

Datum objave: 12. 8. 2010

ko pade noč

ko pade noč
mesto razpade
avenije ki nimajo konca
dobijo obliko tvojega telesa
(po njih se potepam s poljubi)
neonski reklamni napisi
žarijo
vabljivo
kot moje črne oči
moški vseh barv z vseh ulic minulega dneva
postanejo ti
ko se ljubiva
v tišini sobe na robu neba
med belimi rjuhami iz satena
sestradana
gola
vroča
polna poželenja
čvrstost mojih strasti
se z naslado prelije vate
srce razbija
v ritmu tvoje ekstaze na mojih dlaneh
čeprav ne razumeš mojih besed
razumeš govorico mojih pogledov
in veš
to ni ljubezen

 © Aleks 2010 

Datum objave: 21. 3. 2010

metropolitan museum of art

 nenadoma se znajdem v parizu
začaran strmim
v drzne temne oči
ki me slačijo
pohlepno drsijo po moji goloti
in poljubljajo moj izgubljeni pogled
na mostu sredi mesta ob seni

malo sem bil zaljubljen vanj
rad sem božal tisto medeno telo
sladko kot datlji dežele njegovih pradedov
ko se je zmračilo
sva se ljubila pod zvezdami
na peščenih sipinah
podstrešne sobe nad trgovino

o čem sanjaš rečeš
besede raztrgajo podobo
nič takega ni odvrnem
ta akvarel mi je všeč
te objamem
(ga objamem)
in grem naprej

zunaj sediva na soncu
dan brez oblačka je kakor na sliki
z glavo na mojem ramenu
uživaš v smehu
jaz strmim v tla
pod mojimi nogami
teče sena mojih spominov

© Aleks 2009

Datum objave: 12. 10. 2009

odpelji me

Odpelji me
tja, kjer domuje svetloba,
tja, kamor samota ne najde poti,
in poslušaj,
kako mi bije srce skozi pesem,
ki jo pišem
s pogledi, ki razblinjajo mrak,
da skoznje ugledaš
vse sanje duše,
in puščam v njej sled
dolgih vročih poljubov;
tiho padajo izza konca besed
in se lesketajo
kot poželenje vetra
za zaprtimi vrati tišine.
Ljubi se z mano.
Glej, kako v meni drhti
najsvetejši nemir,
gorečih kretenj brezbožnika
klečim pred teboj kakor pred čudežem
in odkrivam svet,
znan
in neznan obenem,
ko se v zanosnem prepletu teles
z nežno mehkobo oblakov
objameta dve deževni obzorji,
da najdeta mir,
za bežen hip eno vesolje
na meji pozabe,
pod odejo iz zvezd,
v času šepetanja angelov nad njimi.

© Aleks 2009

Datum objave: 25. 9. 2009

neki ljubezni

Ne morem ustaviti hrepenenja.
V razrušene templje zgodovine,
v otožne ljubezni starcev,
v naplavine spominov,
v mavrične ceste časa,
v neizpete sanje
klešem tvojo podobo.

Ne morem ustaviti poželenja.
Pijan tvojih ustnic
iz zamolklega žameta češenj
plaho kot prvikrat drsim
skozi vsa iskanja neizgovorjenih besed
in poljubljam v njih
sledove tvojega smeha.

Ne morem ustaviti strasti.
V tebi vre moje lačno, golo telo,
nežno, in vendar zahtevno
prelivam vate svojo belo milino,
hočem ti dati,
hočem ti vzeti
vse.

Ne morem ustaviti ljubezni.
Moja je tvoja duša,
odmevi moje samote
se ljubijo s sencami tvojega nemira,
božajoč mojo temo
si me začaral v globinah,
kjer ni valoval še nihče.

Ne morem ustaviti sebe.
Pokrajina izginja,
reka odplavlja strahove.
To noč v sebi ne nosim smrti,
samo ti si z mano,
samo zame,
samo moj.

© Aleks 2009

 

Datum objave: 1. 6. 2009

in vendar...

ovit v cigaretni dim
mi pripoveduješ,
kako si izgubil službo,
in jaz strmim v tvojo zgodbo
široko razprtih oči.

nekoč sem te ljubil,
bila je lepa ljubezen,
spominjam se sporočil,
ki sem ti jih v temi pod odejo
pisal na svoj mobilni telefon,
kadar nisva mogla biti skupaj,
včasih je ob meni takrat
ležal kakšen drug fant,
vendar mi nikogar ni bilo mar,
ker sem imel rad samo tebe,
rad sem imel tvoje grobe besede,
tvoje čutno telo in trde moške poljube,
a zaljubil sem se
v tvojo krhkost,
neke neskončne noči,
ko se je v tvojo bližino
naselila smrt,
držal sem te v naročju,
jokal sem tvoje solze
in si želel,
da bi pokopavali mene,
čeprav je bilo najlepše
biti živ in se ljubiti s teboj.
potem si odšel.
slovo je bilo trpko kakor konec poletja
in jaz sem hotel pasti s sveta.

zdaj pa mi je samo žal,
da se dogajajo krivice,
poslušam te in ti pravim,
veš, da ti bom pomagal,
naj te nikar preveč ne skrbi,
če hočeš, ti posodim denar
ali pokličem prijatelje
(morda ima kdo kakšno delo zate),
in večkrat se morava dobiti na pijači,
zdaj ne smeš biti preveč sam.
rečeš mi, hvala (menda prvič),
in
vedel sem, da se lahko zanesem nate,
mene pa je sram,
ker me ne zebe v dušo,
ker ti ne morem -
kakor nekoč -
dati niti koščka sebe.

kajti ko sva se poslovila
in sem odšel svojo pot,
z rokami v žepih
(ne da bi se še enkrat ozrl),
sem se zavedel,
da sem ves čas
mislil na nekega drugega moškega,
ki je bil tisti dan zelo srečen
(in jaz z njim),
in na objem njegovih besed
zjutraj v dežju.

in vendar je nekoč bila ljubezen.

© Aleks 2009

Datum objave: 14. 4. 2009

nocoj

hočem, da si pijan
glasbe mojih oči,
ko igra nagajivih pogledov
v ritmu strasti
preide v pas de deux
na odru za dva,
hočem, da si pijan
opojne čutnosti
poezije prstov pesnika,
ki z naslado izpisujejo pesem
na žametni pergament tvojega telesa,
hočem, da si pijan
svetosti mojih poljubov,
ko je moj jezik v tvojih ustih
sladostrastna hostija odrešenja,
hočem, da si pijan
vznemirljive lepote
moje vzplamtele moškosti,
ko vstopam vate in ko se zlijem s teboj,
ognjena ptica užitka,
hočem, da si pijan
nektarja najine sle,
cocktaila dveh potnih teles
(shaken and stirred),
izgubljenih v ekstazi
na valovih poletja,
ki kakor da nima konca.
(kasneje naju morda preplavi otožnost)

hočem, da si pijan
vetrovnih sipin moje duše,
lepote samote in neskončnih odmevov tišine,
hočem, da si pijan
mojih žalosti
in mojih mozaikov iz sonc,
hočem, da si pijan
mojih sanj,
ko pod zvezdami
gorijo moji spomini,
ti ležiš ob meni,
gol,
lesketajoč se od poželenja,
piješ iz keliha mojih zgodb
in si želiš, da bi ostal za vedno.
(ali vsaj, da ne bi nikoli odšel) 

© Aleks 2009

Datum objave: 25. 3. 2009

Himna Njeni Ljubezni

Boš tedaj,
ko se bo zate končeval svet,
molila moje ime?
Boš tedaj,
pred vrati pekla,
iskala mojo dlan v temi (ne)obstoja?
Ali boš še poslednjič
prezirljivo stisnila ustnice,
v sozvočju z mrtvo črto življenja,
boš zaprla oči
in brez besed dokončno križala
to dete v sebi?

Razkošna limuzina,
črna,
prazna,
slepih oči,
brez solza,
bo moja senca
na tvoji zadnji poti.

Jaz pa te ne bom več iskal
v temnih vrtincih strasti,
kjer se prodaš za poljub
in zamenjaš telo za besedo,
nisem več tisti drobni golič,
ki z negotovim korakom
v mrzli noči sestradan poskuša vzleteti
brez blagoslova ljubezni
iz tvojih rok.

© Aleks 2009

 

Datum objave: 3. 2. 2009

ti

včasih zjutraj
pijem tvojo črno kavo
in se prebujam kakor ti

včasih oblečem
tvoj zimski pulover
in dišim kakor ti

včasih se sprehajam
med tvojimi besedami
in gledam svet kakor ti

včasih zaspim
v tvojem objemu
in sanjam kakor ti

včasih v pesmih
zlezem v tvojo dušo
takrat sem ti

si ti kdaj jaz?

© Aleks 2008

(mogoče je to vsaj kdaj zgodba vsakogar, ki v sebi nosi pesmi.
zato sem izbral Rimbauda, rokopis Une Saison en Enfer)

nekega dne

Saksofon v osamljeni noči,
zaprta knjiga
in pepel cigarete na tleh,
iskanja poti v tvoji duši,

toda nekega dne -
tistega praznega dne -
te ne bom imel rad.

Moje oči v očeh drugih moških,
snežinke na tvoji koži,
plešoče moj ples,
želja po neki daljni bližini,

toda nekega dne -
tistega trpkega dne -
te ne bom imel rad.

V hladu večera,
utrujen od potovanja,
božaš spomine
na toplino dotikov,

toda nekega dne -
tistega težkega dne -
te ne bom imel rad.

Ugasli pogled
na prašni cesti pozabe
poljublja sence
minulih ljubezni,

toda nekega dne -
tistega temnega dne -
te ne bom imel rad.

© Aleks 2008

belina teme

Nomad na leteči preprogi časa,
skrit v zlatih pramenih
otožne melanholije zvezd,
z milino prosojne svetlobe zrelega žita
v jeziku noči piše poletje zate.

Pod vročim soncem ponosnih sinov puščave
z zastrtim pogledom boža tipke klavirja,
koncert za dve duši in smeh
je zložen v notah neizrekljive radosti življenja,
in tvoje srce poje z njim.

Zapeljan v tisočere odtenke čudes,
ki jih slutiš v njegovih svetovih,
z radovednim pogumom mladega orla
na jugu njegovih oči
odkrivaš nesmrtnost sanj.

V ognju teme ti daruje nemir ljubezni,
lepoto zanosa telesa, ki mre... mre od želje po tebi,
njegov ples s teboj je poezija brezdanjih globin oceana,
razkrit do dna te ponese v nebo,
da se dopolnijo hrepenenja.

(veš zdaj, kako diši pesem pod robovi uspavane lune?)

© Aleks 2008

kavarna na koncu dneva

čutnost pianistovih dlani
blagi opoj cigaretnega dima
moj ples v zenicah tvojih oči

na jamborih davno potopljenih galej
po brezpotjih med zvezdami
v poletnih serenadah jelševih gozdov

kakor drobne snežinke sanj
gnezdim ob tvojih cestah
samo gledaš me

gejzir ljubezni
rojen v slutnji topline tvojih objemov
na rezilu melanholije

© Aleks 2008