mili

to so besede, poslane v moj sen
(zapisane po spominu)
tu so, ker je v njih
lepota njegove duše
vem, da bi moral že zdavnaj napisati vsaj, oprosti,
ampak včasih že ena sama črka ne more spod prstov,
kaj šele sedem,
in z vsakim dnevom, ki mine, naloga
postaja vse težja in težja, dokler se nekega dne v obupu
ne zazdi nemogoča,
nepremostljiva kot gora, ki se pne pod oblake in zamejuje
brezdanji prepad med temo in svetlobo,
kot bi nikoli ne mogel priti na drugi breg.
nisem hotel molčati; čeprav vem, da bi razumel, če bi ti povedal,
da sem bil najprej dolgo bolan in potem...
je krivda tvojih kričanj in mojih tišin dušila preveč
celo za eno samo besedo,
da bi jo izrekel
celo (ob) morju
na glas.

vmes
je bilo kar nekaj moških.
takih za eno noč in kdo za več.
želel sem, vendar se ni izšlo.
seveda, še vedno spoznavam ljudi... ali, bolje, to vsaj poskušam.
mogoče sem prezahteven do sebe,
mogoče še vedno v vseh
iščem nekoga, ki ga imam in ga nimam,
ki je vedno
nekje drugje,
nekdo drug.
a vedi, da tista najbolj težka praznina mojega doma -
ko pripravljam popolne obroke za enega kakor da so za dva,
ko izpijam svoje samotne kozarce in iščem
pozabo v dimu prepovedanih cigaret,
v somraku nesmiselnih minevanj novih in novih dni,
v dolgih nočeh premišljevanj in premlevanj -
nosi obliko tvoje duše,
in senca, ki tedaj boža mojo, je tvoja,
vem.

lahko si predstavljaš,
da niti v službi ni prav lepo.
verjetno spremljaš, kaj se dogaja doma in po svetu, čeprav se zdaj ti
na delo voziš drugače in imaš,
si mislim,
drugačne skrbi.
sam sem najbrž zamudil svoj zadnji vlak za odhod.
morda je zares bilo preveč vsega, kar me je zadržalo tu,
ali pa se je samo tako zdelo meni,
ter je le udobje poznanega prevagalo nad neznanim.
ljudje pa so izgubili prijaznost...
zdaj je sodelavec zgolj številka, ki je odveč.
vseeno bi rad kmalu zopet naredil kaj bolj
pomembnega koristnega dobrega kakor sedaj.
sicer nima smisla.

na vrtu pred hišo...
par rastlin se je posušilo. in moral sem
posekati eno drevo, ker se je preveč razraslo,
vendar so korenine ostale.
nisem imel moči... pokončati... do konca
nečesa, kar sem sam negoval tako dolgo,
tako kot ne morem... ne bom mogel... tebe
nikoli
izruvati iz srca.
včasih stojim ob oknu in poslušam zvezde,
ne da bi vedel,
ali zreš ti v iste kot jaz ali ne,
ampak sonce nad tabo in tista žalostna luna na tvojem nebu
sta ista kot moja,
in vanju tkeš svojo toplino
tudi za vse bolj rastočo zmrzal
v meni.
(saj jo, kajne?)

mili moj, ne zavrzi nikogar,
ki bdi nad teboj.
nikdar.
in, prosim, ne nehaj pisati.
(obljubim, da bom poskusil še... tudi jaz)
želim ti, da vedno veš... in da čutiš...
kaj je ljubezen,
prijateljstvo,
kaj je imeti rad v tem vedno bolj temnem, postaranem svetu.
jaz
nočem ostati sam.
zato je mir
vedeti,
da je tvoja pesem moja,
zmeraj,
povsod.

© Aleks 2013



Datum objave: 17. 1. 2013

vedno si moj

vedno si moj
ko te boli
izdihujem dež
kamniti odtisi stopinj tvojih bolesti
odmevajo v mojih svinčenih korakih
po labirintih vse bolj zaprtih poti
žalost postane daljša od dneva
mrzle sence na zapuščenih zidovih objokovanja
ječijo kakor pozabljanje spominov
in jaz vem

vedno si moj
ko ni nikogar
s sipin iz pepelov sanj v tisočerih tonih sivine
kot živosrebrni srež pada name tvoja samota
in se razliva
čez moj obraz vdrtih oči
ožarjen
s trepetajočim sojem cigaret
ki si jih prižigaš ob vinu z drhtečimi prsti
in jaz vem

vedno si moj
ko te je strah teže let
je moj sen zrcalo tvojega sna
drevo sladkih plodov izgublja liste
ne da bi se dotaknilo jeseni
na golih vejah gnezdi praznina velike hiše
le zadnja lastovka
ki se ne more vrniti na jug
spi s povešeno glavo pod belo omelo
in jaz vem

vedno si moj
ko ljubiš
in si ljubljen
zvezde plešejo
na mojem nebu
za njimi v zanosni himni dajanja in jemanja
prelivaš sebe
v njegovo vroče moško telo
svet je muzika
in jaz vem

vedno si moj
tudi ko sem na dnu
pobožam tvoje lase
pišem zate
zelenim
nosim v črnih zenicah tvojo srečo
in vem
na krilih ptice
se vzpne
moja duša

© Aleks 2013



Datum objave: 5. 1. 2013

suffocation

somebody died back home
and i can't stop
thinking about love
i didn't tell
i'm not letting anyone in
but you
to see



Datum objave: 4. 1. 2013

00:00

2013... in več
želim ti, da ljubiš,
da si ljubljen...
... leti srečno, moja ptica!

preplet prek neba
četudi ne veš
daruješ mi svoje samote

© Aleks 2012



Datum objave: 1. 1. 2013

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.