7.5.12

triptih za glas in klavir

1. o molku in o tišini

recitativ za glas
(stvarno)
11:10
neki moški
z razlogom* ki je ali ki ni
izza navidez z vseh vetrov nametanih besed skrije
belo bolniško sobo
kri
iz nočne omarice ukraden
mobilni telefon

kriv molka
pogubi sebe
izobčen
zavržen
preklet
za ta molk umre
za ta molk umira**
za ta molk bo moral vsaj še enkrat umreti

na dnu brezdanjega pekla tišine

-----

* da ne bi nekega drugega moškega - po nepotrebnem mogoče - skrbelo
** umirajoč v sebi medtem izgublja svojo dušo


2. črni preplet
duet za klavir in glas
(melanholično)


neke mrzle jeseni na pragu zime,
ko je bila samota pretežka,
in na brezizhodnih stezah iskanj
nisi našel več zatočišča,
si se odločil oditi
na drugo stran.


danes vem, da to ni težko,
da je oči mogoče zapreti
na več kakor tisoč in en način.
skozi zgodbo minulih dni
z ostanki včerajšnjega sveta pletem objeme
iz misli nate,
milijon drobcev mene odseva moj črni kaos
na ostrih robovih razbitin prepletene poti,
ko stopam
po sledi tvojih neslišnih korakov
proti neznani obali življenja,
(v)pijoč bolečino.

neke mrzle jeseni na pragu zime,
ko si se izgubljal v temah brez imen,
se je tvoj otožni nasmeh spremenil
v žalostinko
za mehkim šumenjem še neizrečenih besed,
ki z vetrom nosijo mir brez tihe želje živeti.


nesmisel je biti,
nesmisel je imeti rad,
kadar si tujec,
in jaz sem tujec vedno.
drugemu nič.
s pogrizenimi nohti praskam z neba
ugasle zvezde žalostne lune,
ki se stara v ritmu tanga mojih spominov.
v čaši strahu pred zaprtimi vrati tišine
brbota tvoje vprašanje
o smislu
prav vsako noč.

neke mrzle jeseni na pragu zime,
ko si verjel,
da ni več mogoče ujeti sanj,
si padel...
z nesluteno nežnostjo jesenskih listov...
kot pajčolan iz ožganih poljubov na obraz žalovalca.


kakšne barve je smrt?
ti veš?
rez


3. upanje
improvizacija za klavir
(nežno)

pero zlate ptice
cvet
na pogorišču požganega drevesa

© Aleks 2012

triptih za glas in klavir

7 comments:

© dragica said...

moj jezik
pozna dvojino
moja dusa ne

...

V meni se vedno vibrira tvoja predzadnja pesem, predvsem pa izjemen zakljucek! Sem ti jo prenesla na facebook:) Ole!

...

O teh verzih pa kdaj drugic!

aleks said...

dvojina je ena najlepših značilnosti mojega jezika, o tem vedno govorim, kadar komu pripovedujem o svojem jeziku in ponavadi so, če ne drugega, nekako ganjeni.
a propos "dvojini": videl sem tvoje verze, seveda (saj vas vse berem)... drugačni so od mojih. ja.
veliko lepega!

Anonymous said...

Vsi so lepi. Meni je tretji triptih najbolj všeč.
Lepblog!

Matevž said...

»* da ne bi nekega drugega moškega - po nepotrebnem mogoče – skrbelo«
Aleks, vsakega bi skrbelo in ga skrbi zate!
Sploh če je vsaj malo okusil tvojo bližino (tako ali drugače).

Pesem pa … boleč preplet tišine in besed.
Sj veš, da smo s teboj!

aleks said...

skrbi so bile v vsakem primeru odveč.
čeprav je tudi meni zadnja pesem v triptihu najbolj blizu. mogoče celo samo ta. drugo je bolečina.
Matevž, dragi, hvala! bodi dobro in lepo se imej!

Anonymous said...

ganljivo.
lp, bralec

aleks said...

tnx.
lp, a.

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.