23.4.14

... skrivnost ...

drevčku
ne veš kaj je umreti
samo živeti poznaš
poljub mesečine in ljubkovanje dežja
krajec lune
ki se šali s tvojimi vejami
uspavanke južnega vetra

mogoče danes prihaja smrt
(vsak dan je danes)
s poznanim ritmom korakov
v prvem somraku večera
a ne s sovraštvom
temveč s trpljenjem v prsih

ni te strah
on je pravičen sodnik
vsak tvoj brstič
nosi pečat mehkobe njegovih oči
tople sledi božajočih dlani
ko rahlja zemljo med tvojimi koreninami

tvoj beli jezdec stkan iz bolečine
za vsako zgodbo z njegovih razpokanih ustnic
vsak droben cvet malo rumeno srce
ki s silovito nežnostjo bije
v tihem sozvočju
s simfonijo življenja izpod njegovih prstov

roka okleva v ustavljenem času
ali se bojiš
trnove krone ki se razrašča preko neba?

ko se svetloba
spremeni v temo
umre sonce

... v glasbi
ki ga objema v bolesti duše
šelesti tvoja pesem
njegova melodija
odmeva
v šumenju tvojih besed ...

© Aleks 2014

8 comments:

Anonymous said...

Ne rečem, da ni lepa pesem (ker je), moram pa ti povedati, da jo ne razumem v popolnosti...
lp, bralec

aleks said...

ja, mogoče je tokrat res malo bolj... metaforična, alegorična, simbolična... kaj vem, ampak včasih je pač tako, veš.

drevo, ki vedno zeleni.

lp, a.

Professor said...

Res, nekolikanj hermetična pesem, spisana pa jasno odlično; kot taka pa zato nudi morda (še) malo več raznolikih razumevanj bralcem :-)

KR EN said...

men je lepa

aleks said...

-@ KR EN, me veseli!

-@ Professor, hvala; tole o možnostih raznolikih razumevanj bralcev me je še posebej razveselilo (saj sem nekako pričakoval tak (bolj manjši) odziv), ker pomoje pesem govori, če se ji le prisluhne...

b.r. said...

"ko se svetloba
spremeni v temo
umre sonce"
Kako krasni (in tudi resnični so) ti verzi Aleks! Ti so meni še posebej lepi, čeprav, tudi boleči zraven

b.r. said...

Aleks v vseh tvojih pesmih je taki veliki ljubezni, da so vse prekrasne. Tako kot Professor se strinjam, da ima veliko pomenov lahko za vsakega od nas. In lepa je :-)

aleks said...

b.r., najprej hvala za oba komentarja (odgovor je malo pozen, ker je bil ta teden preprosto preveč težak... kot bi bil vsak dan en nov kamen okoli mojega vratu... upam, da se počasi spet prebijem ven. upam, res.
(ja, je, veliko ljubezni v mojih pesmih... kot najbrž tudi v meni. vsaj mislim - čutim - tako).
lepo bodi(te)!
a.

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.