mili

to so besede, poslane v moj sen
(zapisane po spominu)
tu so, ker je v njih
lepota njegove duše

vem, da bi moral že zdavnaj napisati vsaj, oprosti,
ampak včasih že ena sama črka ne more spod prstov,
kaj šele sedem,
in z vsakim dnevom, ki mine, naloga
postaja vse težja in težja, dokler se nekega dne v obupu
ne zazdi nemogoča,
nepremostljiva kot gora, ki se pne pod oblake in zamejuje
brezdanji prepad med temo in svetlobo,
kot bi nikoli ne mogel priti na drugi breg.
nisem hotel molčati; čeprav vem, da bi razumel, če bi ti povedal,
da sem bil najprej dolgo bolan in potem...
je krivda tvojih kričanj in mojih tišin dušila preveč
celo za eno samo besedo,
da bi jo izrekel
celo (ob) morju
na glas.

vmes
je bilo kar nekaj moških.
takih za eno noč in kdo za več.
želel sem, vendar se ni izšlo.
seveda, še vedno spoznavam ljudi... ali, bolje, to vsaj poskušam.
mogoče sem prezahteven do sebe,
mogoče še vedno v vseh
iščem nekoga, ki ga imam in ga nimam,
ki je vedno
nekje drugje,
nekdo drug.
a vedi, da tista najbolj težka praznina mojega doma -
ko pripravljam popolne obroke za enega kakor da so za dva,
ko izpijam svoje samotne kozarce in iščem
pozabo v dimu prepovedanih cigaret,
v somraku nesmiselnih minevanj novih in novih dni,
v dolgih nočeh premišljevanj in premlevanj -
nosi obliko tvoje duše,
in senca, ki tedaj boža mojo, je tvoja,
vem.

lahko si predstavljaš,
da niti v službi ni prav lepo.
verjetno spremljaš, kaj se dogaja doma in po svetu, čeprav se zdaj ti
na delo voziš drugače in imaš,
si mislim,
drugačne skrbi.
sam sem najbrž zamudil svoj zadnji vlak za odhod.
morda je zares bilo preveč vsega, kar me je zadržalo tu,
ali pa se je samo tako zdelo meni,
ter je le udobje poznanega prevagalo nad neznanim.
ljudje pa so izgubili prijaznost...
zdaj je sodelavec zgolj številka, ki je odveč.
vseeno bi rad kmalu zopet naredil kaj bolj
pomembnega koristnega dobrega kakor sedaj.
sicer nima smisla.

na vrtu pred hišo...
par rastlin se je posušilo. in moral sem
posekati eno drevo, ker se je preveč razraslo,
vendar so korenine ostale.
nisem imel moči... pokončati... do konca
nečesa, kar sem sam negoval tako dolgo,
tako kot ne morem... ne bom mogel... tebe
nikoli
izruvati iz srca.
včasih stojim ob oknu in poslušam zvezde,
ne da bi vedel,
ali zreš ti v iste kot jaz ali ne,
ampak sonce nad tabo in tista žalostna luna na tvojem nebu
sta ista kot moja,
in vanju tkeš svojo toplino
tudi za vse bolj rastočo zmrzal
v meni.
(saj jo, kajne?)

mili moj, ne zavrzi nikogar,
ki bdi nad teboj.
nikdar.
in, prosim, ne nehaj pisati.
(obljubim, da bom poskusil še... tudi jaz)
želim ti, da vedno veš... in da čutiš...
kaj je ljubezen,
prijateljstvo,
kaj je imeti rad v tem vedno bolj temnem, postaranem svetu.
jaz
nočem ostati sam.
zato je mir
vedeti,
da je tvoja pesem moja,
zmeraj,
povsod.

© Aleks 2013



Datum objave: 17. 1. 2013