17.1.13

mili

to so besede, poslane v moj sen
(zapisane po spominu)
tu so, ker je v njih
lepota njegove duše
vem, da bi moral že zdavnaj napisati vsaj, oprosti,
ampak včasih že ena sama črka ne more spod prstov,
kaj šele sedem,
in z vsakim dnevom, ki mine, naloga
postaja vse težja in težja, dokler se nekega dne v obupu
ne zazdi nemogoča,
nepremostljiva kot gora, ki se pne pod oblake in zamejuje
brezdanji prepad med temo in svetlobo,
kot bi nikoli ne mogel priti na drugi breg.
nisem hotel molčati; čeprav vem, da bi razumel, če bi ti povedal,
da sem bil najprej dolgo bolan in potem...
je krivda tvojih kričanj in mojih tišin dušila preveč
celo za eno samo besedo,
da bi jo izrekel
celo (ob) morju
na glas.

vmes
je bilo kar nekaj moških.
takih za eno noč in kdo za več.
želel sem, vendar se ni izšlo.
seveda, še vedno spoznavam ljudi... ali, bolje, to vsaj poskušam.
mogoče sem prezahteven do sebe,
mogoče še vedno v vseh
iščem nekoga, ki ga imam in ga nimam,
ki je vedno
nekje drugje,
nekdo drug.
a vedi, da tista najbolj težka praznina mojega doma -
ko pripravljam popolne obroke za enega kakor da so za dva,
ko izpijam svoje samotne kozarce in iščem
pozabo v dimu prepovedanih cigaret,
v somraku nesmiselnih minevanj novih in novih dni,
v dolgih nočeh premišljevanj in premlevanj -
nosi obliko tvoje duše,
in senca, ki tedaj boža mojo, je tvoja,
vem.

lahko si predstavljaš,
da niti v službi ni prav lepo.
verjetno poznaš, kaj se dogaja doma, čeprav se zdaj ti
na delo voziš s podzemno in imaš,
si mislim,
drugačne skrbi.
sam sem najbrž zamudil svoj zadnji vlak za odhod.
morda je zares bilo preveč vsega, kar me je zadržalo tu,
ali pa se je samo tako zdelo meni,
ter je le udobje poznanega prevagalo nad neznanim.
ljudje pa so izgubili prijaznost...
zdaj je sodelavec zgolj številka, ki je odveč.
vseeno bi rad kmalu zopet naredil kaj bolj
pomembnega koristnega dobrega kakor sedaj.
sicer nima smisla.

na vrtu pred hišo...
par rastlin se je posušilo. in moral sem
posekati eno drevo, ker se je preveč razraslo,
vendar so korenine ostale.
nisem imel moči... pokončati... do konca
nečesa, kar sem sam negoval tako dolgo,
tako kot ne morem... ne bom mogel... tebe
nikoli
izruvati iz srca.
včasih stojim ob oknu in poslušam zvezde,
ne da bi vedel,
ali zreš ti v iste kot jaz ali ne,
ampak sonce nad tabo in tista žalostna luna na tvojem nebu
sta ista kot moja,
in vanju tkeš svojo toplino
tudi za vse bolj rastočo zmrzal
v meni.
(saj jo, kajne?)

mili moj, ne zavrzi nikogar,
ki bdi nad teboj.
nikdar.
in, prosim, ne nehaj pisati.
(obljubim, da bom poskusil še... tudi jaz)
želim ti, da vedno veš... in da čutiš...
kaj je ljubezen,
prijateljstvo,
kaj je imeti rad v tem vedno bolj temnem, postaranem svetu.
jaz
nočem ostati sam.
zato je mir
vedeti,
da je tvoja pesem moja,
zmeraj,
povsod.

© Aleks 2013

11 comments:

tjaž said...

Oh Aleks, to je pa tako lepo, da kar ne morem skriti svojih solza. Upam, da ve, kako rad ga imaš, upam, da čuti to tvojo ljubezen, čeravno na nek način odmaknjeno, a vendarle blizu.
Ja, takoj pomislim nase … ko bi mene kdo tako imel rad, kot imaš rad ti!
Kako želim ti, da bi tvoj ljubljeni slišal in začutil tvojo pesem, tvoj strah in bolečino. Z dvojino je vedno lažje, sj veš!
Drži se …

Anonymous said...

preprosto čudovito. škoda bi bilo odvečnih besed, ker si s to pesmijo povedal vse.

lp

poigravanja © dragica said...

dal si mi misliti s to pesmijo...ne le zacutiti jo.

Jaz jih vse manj objavljam, prevec ljudi bi prizadela, ce bi zelela biti odkrita in zato jih zadrzujem med dokumenti/

Ti si svoboden, jaz nisem.

Pesem lepa, posebna, ta se bolj izpovedno iskrena, ...
Pazi nase/D

aleks said...

-@ Dragica
"Ne govorim rečima već ćutanjem
za koje mi je potreban odjek."
(Dragan Jovanović Danilov, Davno izgovorene reči)
ta pesem - pomoje - je točno to. ta odjek.
(mogoče je poezija nasploh točno to - odjek vsega tistega, kar pove molk)
hvala, in tudi ti, bodi lepo!

-@ anonymous, hvala. bi rekel, da je to – po marsičem - ena tistih najbolj najbolj mojih...

-@ tjaž, jz mislim - verjamem - da ve (oziroma čuti). ne more biti drugače, kot da preprosto veš (čutiš), da nekdo vedno stoji ob tebi, karkoli se zgodi, stoji za teboj. morda vse skupaj res ni nič vredno, morda pa kdaj pomaga, v temi. kot da imaš nekje vedno... zatočišče za dušo.
vidiš, in ni zaman: besede pridejo, četudi samo v sanje.
za zdaj.
hvala, drži se tudi ti!

veter said...

kadar angeli jokajo pada sneg
wow!
in veš kaj? všeč mi je gornja definicija poeziej :-)

Professor said...

Aleks: žalost osamljenosti si dobro zajel... skoraj preveč (no, ne za pesem, ki je zares odlična; tudi formalno malo ohlapnejša, kar ustreza).
ah ja.
meni se zdi tako, kot, da je samota za vsako besedo tej pesmi.
(saj je, kajne?)

aleks said...

-@ veter, tnx!
tista od Danilova? meni drag pesnik in verzi, ki (mi) govorijo veliko.

-@ Professor, na nek način je, res.
čeprav vidim jaz v tej pesmi predvsem lepoto duše... duše človeka z brazgotinami, ranljivega, včasih osamljenega, in ki ga je včasih morda celo strah, a vendar je in ostaja plemenit. zato čutim to pesem tako zelo njegovo; in tako blizu meni, kot...

Yan said...

Aleks, haikuji pa letos tako težki .... si dobro?
Yan

aleks said...

ah, vem, da so, sori, ampak...
ne, nisem dobro, preveč je teme in skrbi in strahov v teh dneh po decembru, ki pritiskajo name in moram jih nekako dati iz sebe, pa čeprav samo sem gor, drugače, se mi zdi, da se bom kar zadušil sam s sabo
(sicer pa najbrž nihče, ki se mesece dolgo vsak dan (in noč) sprašuje, krivi in v sebi premleva vedno ista vprašanja, nasploh ne more biti glih dobro, pomoje)

(pa še blog se mi nekaj sesuva, fak... no, upam, da je zdaj vse v redu)

Anonymous said...

http://youtu.be/lu1FyIF7vqY

aleks said...

razumem to pesem in se lahko najdem; vendar vsak pač posluša svoje srce in dušo (in vsaj jaz bolj malo razum...). moje srce in duša tu govorita skoz; torej je mogoče zdajle čas za malo premišljevanj

btw, povezavo lahko narediš v komentarju aktivno: http://youtu.be/lu1FyIF7vqY

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.