14.2.13

premišljevanja

da bi lahko rekel zbogom,
bi moral postati tišina.
ne gluha,
ne hladna,
samo tako tiha,
da bi v njej zaslišal brezskrbni smeh angelov
v vsakem srečnem nasmehu otroka,
in razločil drsenje solz po njihovih svetih obrazih,
ko čudež za žalostne, bolne, trpeče
pride prepozno
ali sploh ne.

če bi si izbral pot za odhod,
bi sedel v avto v garaži,
zaklenil vrata in vžgal motor.
gol
bi zaprl oči in se ustavljal na najlepših straneh.
mogoče bi še poslednjič prepotoval svoje telo,
izpisal poslednjo pesem z motno svetlobo joka,
drgetajoč
od strašnega upanja.
vendar ne bi bil sam.
nekdo bi do zadnjih akordov bil v mojih mislih,
z mano,
ob meni.
padal bi sneg,
ki bi prekril vse moje iščoče stopinje,
legel bi name z mehkobo kril ptice,
ki kakor topla odeja varuje čas,
da se ne izteče.
odšel bi čisto,
brez najmanjše sledi,
kakor da me sploh ni bilo,
v trenutku pozabljen od vseh,
kot bi zgorela veja,
še vedno zelena in mlada, z brstiči rumenih sonc,
žgalna daritev vse daljšim sencam
na pragu granitne zime.

onkraj življenja
bi se vzpel v nebo kakor ognjeni zmaj.
postal bi ognjeni angel,
z leskom zvezd v očeh in blagoslovljenih peruti,
moč mojih rok bi pričarala sanje
na dlaní sveta.

tebi
bi podaril srce
tistega, ki ga imaš najbolj rad,
in ti daroval
vso svojo ljubezen,
ki ti je nisem mogel dati
tu.

© Aleks 2013

16 comments:

Anonymous said...

ne daj se Aleks!
lp, bralec

aleks said...

eh, saj nimam take garaže, samo boks-
ampak če bi... si želim, da bi zares bil ognjeni angel. da bi delil dobre stvari.
njemu, prešerno srečo, saj bi mu videl naravnost v srce.

Veter said...

kak kjut haiku :-)

poigravanja © dragica said...

;)
aleks, prva kitica se me je najbolj dotaknila, druga mi je dala misliti, predvsem podoba golote..
tretja, o ognjenem angelu - saj to bos, prej ali slej!
Nasa energija je to, ognjena energija, ki ostaja po vsaki fizicni smrti.
Cetrta, najbolj pesniska in najbolj daljnosezna, o darovanju vsega, kar si! lepo, rada te berem, cetudi ne komentiram vec takoj. Pazi nase, ogenj!

aleks said...

-@ Veter, ampak zaradi R., ne zarad mene!

-@ Dragica, hvala, to je pa kar analiza! sicer pa mi je (še) vedno lepo, če se kdo ustavi tukaj in kaj pokomentira... saj vas tudi jaz spremljam (in malo pogrešam: Matevža, Tjaža, tudi Alenko, Svetlobo, Domna, pa še koga), ampak očitno se svet tudi tukaj spreminja... drugače, kot sem mislil. a to seveda ne pomeni, da bom jaz odnehal; konec koncev nikoli ne veš, kdaj pride kdo, ki potrebuje tvoje besede...
kakorkoli, hvala, in lepo bodi!
ps res, lepo bi bilo, biti ognjeni angel. ok, ali vsaj angel.

Alenka said...

Dragi Aleks,

hvala za pogrešanje! Večkrat kot je videti, sem pri tebi, tu in na zvezdnem nebu. Na regratu pa molčim, saj veš.

Dodajam dva haikuja in eno tanko iz beline preteklih dni:

v hrepenenju
po svetlobi teme svit
njen beli ujetnik

***

pregretost
daljnjega oceana
pobeli mojo vas

***

Katero drevo
se beli pod svetilko
puhaste noči?
Mrtve roke hočejo
biti cvetoča češnja.

***

Pa še nocojšnji:

umiti lasje
bo po fenu segel vanje
veter sanj?

Vse dobro, polno optimizma in prisrčen pozdrav,

Alenka

aleks said...

draga Alenka, hvala za prijazen odziv in prelepe haikuje... meni so strašno blizu besede: "Mrtve roke hočejo biti cvetoča češnja" (čeprav bi sam misel ubesedil malo drugače...).
Regratove lučke pogrešam... pa upam, da se vseeno še kaj beremo.
hvala še enkrat, in tudi tebi vse dobro!

Professor said...

gol
drgetajoč
tebi
tu

darilo?

aleks said...

kdove, morda pa res.
si pa pozoren!

tjaž said...

Če bi rekel: Zbogom … bi svet izgubil poeta, ki je skrit v barvi mavrice in človek sočloveka, ki kot droben zaklad napolnjuje in prepleta vsakdan.
Če ti povem …, bi verjel, da mi tvoj šepet vrača izgubljeno nebo?

aleks said...

veš, mislim, da bi ti rekel, hvala... čeprav boli(m), se mi zdi lepo, da z mojo dušo spisane besede še kdaj prinesejo žarek svetlobe (vsaj tako sem te razumel).
hvala ti, bodi dobro!

Anonymous said...

Dragi Poet,

pridem, včasih obmolčim, včasih se usedem med dežne kaplje in jih preštevam, tu pri tebi.

Pogrešam tudi jaz stare dobre čase (kliše, vem). Ampak tisti občutki, ki so bili takrat ostajajo v moji krvi.

Maham še posebaj tebi, Aleks, pa še komu, ki ste, če ne s klikom in besedo, prisotni v tišini besed. STE!

Te objemam,dragi Aleks
Svetloba

aleks said...

ja... menda, nekako... smo.
in četudi jz pišem (od) vedno iz sebe in zaradi sebe, pa nikakor ne pišem samo zase.
draga Svetloba, hvala, lepo bodi tudi ti!

aleks said...

PS: in ti? pišeš?

Anonymous said...

Ne. Ni več besed. Mogoče jih je bilo prej preveč. Ali pa ... ali pa vdevam v nevidno uho nevidno nit besed, pa nimajo kje bit zapisane.
Ampak notri pa so. Tam ostajajo za neke druge čase, svetove, ljubezni, dlani.

Hvala za vprašanje, nekaj v meni je zaplesalo. Z(t)a hip.

<3 s-ve tlo (ba)

aleks said...

vedno sem malo žalosten, ko umolkne kdo, ki ima kaj povedati (in takšnih je malo. no, saj si mogoče tudi jaz zgolj domišljam, da imam, pa vseeno govorim...).
a važno se mi zdi, da so besede v tebi. potem že pridejo ven. nekega dne.
tako je, vedno.

bodi svetlo, Svetloba!

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.