dež v sahari

kje si?
v puščavi.
kaj počneš?
pijem čaj in gledam dež.
gledaš dež?
ja, gledam dež (nepotrpežljivo).
dežuje?
dežuje (naveličano).
v Sahari dežuje?
ja, v Sahari dežuje, moj dragi (neskončno nežno).

Seveda na koncu nisi rekel, moj dragi. Tudi neskončno nežno ne. Ampak jaz sem si želel, da bi.

Ker potem bi imel upanje. Vsaj upanje. Da boš. Moj. Nekoč. Nekje.

Ljubim te ljubim te ljubim te.

Ampak nekdo, ki je strejt, ne more biti moj, kajne?

Zato imam svoje izmišljije. Samo drobne, majhne, krhke izmišljije. Prosojne so kot tančica na poročni dan in prav tako nedosegljive.

Nikoli ne boš vedel.

Da te ljubim. Neizmerno. Strastno. Z vso dušo. Z vsem telesom. Vse moje bitje, vse moje življenje je ta ljubezen. (Mislim, da te tako močno nikdar ne bo ljubil nihče več.)

Pa tudi, če bi vedel. Saj ne bi razumel. Da fant lahko s tolikšno silovitostjo ljubi drugega fanta.

Debelo kepo začutim v grlu. Bodi moj bodi moj bodi moj, mi divje tolče srce. Spustim solze do roba vek. Ne naprej. Ne še. Najprej moram končati pogovor. Potem moram zasanjati tebe. Potem bom lahko jokal, od olajšanja. In malo me bo sram. Ker si te tako zelo želim.

in kaj delaš ti?
nič (mislim nate).
kako nič?
pač nič (samo nate mislim, ves čas).
no, potem pa še naprej lepo delaj nič (smeh: zabrisan, oddaljen).
ja (obup, žalost, in, skrito na dnu, poželenje. A čisto neslišno, brez odmeva, samo globoko v meni).

Nikdar nisi bil moj, nikdar ne boš, mislim…(1) Razen tedaj, ko zaprem oči in se moje dlani preobrazijo vate.

Zlomi Salomonov pečat in mi odkrij
Aladinovo votlino zakladov,
ljubil bom tvoje oči,
tiho bom zaspal v tvojih valujočih kodrih,
izmil bom svojo žalost
v zorah tvojih poljubov…

Rad bi, da bi bil tukaj. Z menoj, nocoj, na ta novoletni večer.

Rad bi, da bi stal tamle, v kotu, narahlo prikrit, napol naslonjen na steno, prekrižanih nog, glavo nagnjeno nekoliko postrani, v tesno oprijetih kavbojkah in majčki brez rokavov, z rokami v žepih. Božala bi te samo medla svetloba… Da bi bil črno-bel, kot zamegljena fotografija najlepšega fanta, ki je že davno mrtev. Kot da si onkraj sanj in budnosti, onkraj domišljije in resničnosti, onstran dobrega in zlega. Ne človek, ne demon. Samo angel. Moj angel.

Rad bi, da te ne bi zanimal noben drug fant. Da bi videl samo mene.

Rad bi, da bi me opazoval… naskrivaj, izpod čela, z rahlo priprtimi očmi. Kako pohlepno pijem. Kakor da je v kozarcu voda in ne vodka. Kako kadim… karkoli pač že. Kako se ravnodušno požvižgam na to, kaj si misliš. Kako prežim, požrešno kot ptica roparica, na moške, ki niso ti. Kako jih zapeljujem, te moške, ki niso ti, molče, a vendar zgovorno, poigravam se z njihovimi čuti, uprizarjam pantomimo, samo zanje, samo s kretnjami, samo s pogledi, skozi srebrnkasto zaveso dima iz cigarete, ki počasi dogoreva med mojimi dolgimi, vitkimi prsti. Kako predano odgovorim z vsem telesom, ko mi moški, ki ni ti, ovije svoje močne roke okrog pasu in mi nekaj zašepeta na uho. Kako plešem, očarljivo opit, zakopan v naročje moškega, ki ni ti. Kako se divje stiskam k njemu. Kako ga strastno objemam. Kako moje roke v ritmu počasne glasbe neustavljivo raziskujejo telo tega moškega, ki ni ti. Kako se željno poljubljam z njim. Grobo, trdo, globoko. Kako se prepuščam njegovim poljubom. Zahtevnim, kot dotik netopirjevih kril v gluhi noči. Kako mu opojno dišim. Si videl, zdaj s svojimi polnimi ustnicami drsi po mojem vratu. Veš, da je to moj point of no return, n'est-ce pas? Strmiš vame, ko odhajam. Vidiš, kako si ga poželim, kako me vzburi, ta moški, ki ni ti. Brez besed gledaš, kako se vročično privijam k njemu. Nocoj bom šel z njim. Z nekim moškim, katerimkoli moškim, to sploh ni važno. Samo da ni ti.

Rad bi, da bi te moj odhod prizadel. Kot mene rani vsako tvoje odhajanje. Rad bi, da bi čutil, da mi ni mar za tvojo bolečino.

Rad bi, da bi bil ljubosumen.

Rad bi, da bi si predstavljal, kako nezemeljsko lepo mi bo, ko bom z njim. Ko bom z nekom, ki ni ti. Ko bom s komerkoli, ki ni ti.

Saj ni res. Lažem. Tebi, sebi, vsemu svetu.

Rad bi, da bi čutil, kako te ljubim.

Rad bi, da bi me hotel imeti.

Rad bi, da bi bil tvoj.

Rad bi, da bi bili vsaj to noč vsi konci srečni.

Vendar te ni tukaj. Ni te tukaj, z menoj, nocoj, na ta novoletni večer. Zato odidem, obupano zadet, tako potreben tvoje ljubezni, tesno prižet k prvemu fantu, ki se zagrebe zame. Briga me, s kom. Pač z nekom, ki ni ti.

jutri pridem na Brnik.
že? (vem, ljubi. vem. vso pot sem s teboj, vsako sekundo tvojega potovanja doživim v sebi.)
a se ti da priti pome?
a nimaš nikogar drugega?
a mogoče ne moreš? (hočem, da prideš ti).
lahko.
torej?
nič. saj pridem. (oh, ja. ja. pridem. pridem, ljubi. seveda pridem. kadarkoli, kamorkoli, kjer si ti.)
priden fant.
(ljubim te.)
(a res?)
smeh, pretkan z zlatimi nitmi sreče, odzvanja v tvojem glasu.
(in jaz ljubim tebe.)

Čutim tvojo prisotnost. Natanko lahko napovem, kdaj se boš prikazal iz letala. Gledam te s terase, ko stopaš po stopnicah. Zadihano in z razbijajočim srcem. V meni vre. Brbota. Prekipeva. Malo se mi megli pred očmi.

Napotim se dol. Med potjo se dvakrat zavrtim okrog svoje osi in se spremenim kot fantomski superjunak. Ves se obdam z varnostnim ovojem. Zdaj delujem hladno. Svoja čustva zbašem v črno polivinilasto vrečko, jih vržem čez ramo in jih pustim ležati pod stopnicami, da bodo umrla in zgnila v temi.

Jaz je brezčuten.

Jaz je nekdo drug… (2) (ali je nekdo drug jaz?)

Ne planem ti v objem, ko spet stojim pred teboj, po neskončnih tednih tvoje odsotnosti. Niti te viharno ne pozdravim. Najino ponovno snidenje je bolj podobno zaspanemu srečanju dveh sošolcev na avtobusni postaji mestnega prometa. Mukoma vprašam samo, ti pomagam nesti prtljago? Ti pa izvlečeš roko iz žepa in mi pomoliš drobno škatlico. Nekaj sem ti prinesel, za spomin, se nasmehneš. Za srečo. Ko odvijem papir, se prikaže majhen skarabej. Moder, kot so modre tvoje pričakujoče oči. Takoj se umaknem. Tebi, tvojim jasnim, nedolžnim črnim zenicam. Hvala, zamrmram potihoma. Svoj glas ohladim do ledišča. Helija, ne vode. Skomigneš z rameni in zamahneš z roko, malenkost, kot da ni nič. Malenkost? Nikoli ne boš uganil, koliko mi pomeni. Moje pretvarjanje je popolno: imel ga bom pri sebi, vse dni, vse noči, in potem hočem, da me pokopljejo z njim.

Pridi, greva nekaj spit, predlagaš nato. Počasi se vzpenjam nazaj na teraso (moja čustva v polivinilasti vrečki še vedno ždijo tam, kamor sem jih odvrgel. Debela črna podgana se slastno pase na njih).

K skodelici vroče bele kave si hočeš prižgati cigareto. Posodi mi vžigalnik, zaprosiš. Iztegneš roko. Počasi ga spustim vanjo. Trenutek naslade, ko z blazinicami prstov zaplešem po tvoji dlani. Nehote. Ne, hote. Zapeče, kot bi se opekel. Pa ne z ognjem. Z dotikom. Tako mehka je. Lepo oblikovana. Drobnejša od moje. Čisto rahlo vlažna. Z majhnim žuljem pod sredincem. Z dolgo življenjsko črto, ki jo začutim, ko zdrsnem po njej.

Tvoje življenje v mojih rokah.

Ko bi se le lahko zares dotaknila… prepletla prste… se odpeljala skupaj na vlaku poželenja…

To je noro. Noro. Meša se mi. Od ljubezni, ki mi žge notranjost. Od želje, ki preti, da me bo raztrgala. Drhtim, kot bi bil na severnem tečaju in hkrati izgorevam od vročice, ki me ne izpusti več iz krempljev. Ko sediš tako blizu mene. In si hkrati tako zelo daleč, kot pravi fraza. Ki to ni. Skrivoma te pogledujem... Saj si ne želim ničesar drugega kot to, da bi se te smel samo narahlo dotakniti… Moji prsti bi se poljubljali s tvojimi. Ne… ne samo prsti, poljubil bi te tudi na ustnice, čisto in nežno… Ne…ne samo na ustnice, poljubljal bi te vsega, da bi v svojih poljubih skril vse tvoje telo in ga potem na novo odkril do zadnje temne skrivnosti. Potem ne bi nikdar, nikar več odšel od mene. Potem bi bil moj.

Kot sem tvoj jaz. Ves čas. Buden in v snu.

Poletni dan na travniku. Zrak okrog naju trepeta od vročine in dela sedanjost skoraj neresnično. Mimo teče reka, lenobno počasi drsi nekam naprej v večnost. Skrita sva med visokimi travami, ki naju varujejo pred radovednimi pogledi. Ležim na hrbtu in opazujem oblake, ki plujejo visoko nad nama, brezskrbni kot midva, ki sva tisti trenutek sama na svetu, ki naju tisti trenutek ne zanima nihče drug. S teboj gledam v nebo in živim poezijo. Verzi se sami od sebe rojevajo na mojih ustnicah.

Počasi postajam zaspan… Veke so težke in nenadoma me zmanjka. Ko se prebudim, najprej ugledam tvoje oči. Zasanjane. Mehke. Srečne. Sklanjaš se nadme, v rokah držiš izpuljeno travno bilko in se smejiš. Z ustnicami, z očmi, z vsem obrazom. Z vsem telesom izžarevaš radost, ker si. Ob meni. Z menoj. Nagajivo me požgečkaš po licu, da se zasmejim tudi jaz. Tako hecen si, ko spiš, praviš, malo v zadregi, in se smehljaš vame. In, čez čas, še zmeraj sramežljivo, povej mi kaj...

Potem ti pripovedujem. O svojem življenju, o svojih sanjah, o svojih željah, o svojih strahovih. O svoji ljubezni (ki je ti). Pripovedujem ti o vsem, kar čutim, in ne bojim se govoriti. Ne sramujem se ničesar in ničesar ne obžalujem. Vse je tako zelo prav.

In vroče kot gejzir je moje srce.

Z milino noči
bom segel k tvojim nogam,
zasanjani kačji pastir
v tvoji nemirni dlani,
ujel bom v sneg oleandra trenutek,
ko te ogenj zmaja prebudi v življenje…

Pospremim te do doma. Navdušeno mi pripoveduješ o svojem potovanju. Poslušam te, a se izgubljam, drgetajoč in zmeden, v tvojem glasu, v tvojih gibih, v tvojih pogledih, v svojih sanjah.

Nenadoma brez opozorila stopiš k meni in mi skušaš položiti roko na ramo. Iztrgam se ti in te grobo odrinem od sebe. O, fak, ponižano pomislim, ves zardel v obraz, samo še tega se je manjkalo. Da bi se me dotaknil in začutil moje žgoče hrepenenje po tvoji ljubezni.

Umaknem se k zidu in se ves zadihan naslonim nanj. Dlani porinem globoko v žepe kavbojk in jih skrijem pred tvojim začudenim pogledom. Ne smeš videti njihovega drhtenja.

What the fuck, mi vprašujoče poočitaš in se rezko zarežiš, saj nisem peder, no.

Naenkrat ne morem več. Zaprem oči in počasi zdrknem na tla. Sem na robu solz, na robu pameti. In kaj potem, si rečem, nenadoma vdan v svojo zatemnjeno usodo. Nevzdržna želja vodi moja dejanja.

Ne, zamrmram tako tiho, da še sam sebe komaj slišim, ti ne. Jaz sem. In zaljubljen sem vate. Že ves čas.

Stopam po ostrini britve in vem, porezal se bom in padel. Strmoglavil bom v pekel, sladostrastno, kot Rimbaud, kot to zmorejo samo obupanci.

Življenje odteka iz mene. Pravzaprav ne: vse moje življenje poje eno samo pesem. Na nič drugega se ne morem osredotočiti: ne na razkritje, ne na sramoto, samo na to, da bi bil moj. In misel nate je drzna in voljna kakor poezija.

Smrtna tišina je kot bobnenje bobnov pod žrtvenikom v primerjavi z molkom, ki leže na naju. Kot bi oba v trenutku okamnela. Kot bi ves svet v trenutku okamnel.

Nekje globoko v drobovju čutim tvojo zavrnitev. Vem, kaj bo sledilo. Gnus. Odvrnitev. Odhod.

Šel bo od tebe, ti idiot, niti prijatelja ne bosta več. Izgubljen bo zate, za zmeraj.

Prvi prekineš začaranost. Stopiš k meni. Poklekneš na tla. S konicami prstov mi nežno privzdigneš brado, da ti moram pogledati v oči. Ne upiram se ti. Vseeno mi je. Popolnoma vseeno. Tako ali tako bom umrl. Vem.

Rahlo zardiš. In zašepetaš, preprosto, rad te imam. Tisto prej sem rekel kar tako… Da te ne bi izgubil…Ko si se… tako čudno… zdrznil…

Konec je. Umrem. Še isti trenutek. Od sreče.

Zlezem v tvoje naročje. Nočem pojasnil. Nočem več besed. Hočem poljube, hočem dotike, hočem tisti najbolj zasanjani pogled.

Ko me trdno stisneš k sebi, se nečesa domislim in zamrmram vprašujoče, a res dežuje v Sahari? Pristavim, plaho, prvikrat na glas (a tolikokrat v mislih, da ne štejem več), ljubi?

Tik preden tvoje rahlo razprte ustnice končno najdejo moje, se za hip nasmehneš, ja, v Sahari zares pada dež. In dodaš, neskončno nežno, moj dragi.

In potem si moj, kajne, za zmeraj.

© Aleks 2006

(1) Konstantin Kavafis, Pol ure
(2) Arthur Rimbaud